Recenzija: Film – Upravičenost oblasti do nasilja

Dokumentarci vseh vrst so na skorajšnjo vigred spet preplavili kinodvorane. Med raznovrstnim naborom vsebin se je naknadno znašel tudi film Ta dež ne bo ponehal ukrajinske režiserke Aline Gorlove, katerega zaslužek od prodaje vstopnic so namenili ukrajinskim filmskim ustvarjalcem, ki so ostali v domovini in dokumentirajo vojno. FDF je znan tudi po družbeni angažiranosti prikazanih filmov, zato sta se med njimi znašla filma Država, ki se lepo vede in Z@jebi to službo.

Prvi od obeh je premislek o protestih francoskih rumenih jopičev, ki so se razmahnili leta 2018 zaradi povečanja cene dizelskega goriva za 16 odstotkov. Čeprav je gibanje prej razvodenelo, kot doseglo želeni učinek, je na družbi pustilo močen pečat. Na desetine ljudi je v tem masakru zaradi gumijastih metkov izgubilo očesa ali kak drug del telesa, nekaj jih je tudi umrlo. Tragične in pretresljive posnetke, pogosto zelo slabe kvalitete zaradi snemanja z mobilnim telefonom, je David Dufresne zbral in predvajal različnim dvojicam. Odzive na (predvsem policijsko) nasilje je nato zbral in zmontiral v humanistični vpogled v dogajanje. Jasno je, da se v pogovorih razvijejo tudi konflikti, ko se recimo soočita policijski sindikalist in novinar, ki sta kot priči istega dogodka o njem govorila drugače. Policist žal pristransko, kar potrdijo videoposnetki. V parih pa se znajdejo tudi filozofi, sociologi, žrtve policijskega nasilja, zgodovinarji in drugi, katerih pogovore dodatno spodbuja režiser, ko jim daje v razmislek citate mislecev iz zgodovine. Med njimi najdemo Maxa Webra in njegovo trditev, da si država lasti monopol nad legalno uporabo fizične sile, ki povzame rdečo nit dokumentarca. Ob brutalnih posnetkih pravkar razstreljene roke, razlitja očesa ali vdiranja policajev v parkiran avto, ker jih je iz notranjosti nekdo snemal pri njihovem početju, je zgovoren odziv ta, da je najbolj dvolično le tisto drugo (rumene jopiče) imenovati nasilje, ne pa tisto prvo, ki ga je ustvarilo. 

Z@jebi to službo ima z oblastjo prav tako podoben odnos. Optimistična televizija Dožd, ki se je v nekem trenutku znašla na mestu enega od protestov in ga tudi v živo prenašala, je bila kaj kmalu zaradi vpliva ruskega političnega vrha izklopljena iz programov vseh kabelskih operaterjev. Desetletni boj medija z oblastjo je prikazan skozi osebno zgodbo direktorice televizije Natalije Sindejeve, ki postane simbol nujnosti novinarskega gledanja pod prste vsakokratni oblasti.

Pia Nikolič