Klavdija Mlakar je pomočnica načelnika policijske postaje Ljubljana Vič. V policiji je zaposlena dvajset let, za ta poklic pa se je odločila že v osnovni šoli.
»Željo po tem poklicu pripisujem dogodkom, ki so se mi zgodili v življenju. Želela sem si pomagati posameznikom, ki grejo čez enake ali podobne situacije,« pojasnjuje svojo odločitev. Takrat je obstajala Srednja policijska šola, vendar ženskam vpis še ni bil omogočen, saj so to možnost vpeljali kasneje. Tako se je odločila in se vpisala v drugo srednjo šolo, vendar želja po poklicu policistke ni poniknila. Ko je zaključevala srednjo šolo, se je odločila, da se vpiše v program prekvalifikacije za poklic policistke, kot tudi na vzporedni študij Visoke policijske varnostne šole in tako je postala policistka.
»Sem oseba z veliko mero empatije. To, da lahko v tem poklicu predvsem pomagam drugim, me izpopolnjuje kot osebo in napolni z osebnim zadovoljstvom. Tudi ko stopim skozi vrata policijske postaje in grem proti domu, se moje poslanstvo ne konča. Vedno sem na voljo za pomoč, za nasvete in podobno. Policistka sem s srcem in dušo,« pove.
Včasih je bilo vse drugače
»V pogovorih s starejšimi sodelavci sem pogosto slišala, kako je bilo včasih v policijskih vrstah. Bilo je prisotno spoštovanje. Moram reči, da se je odnos ljudi do policistov, policistk spremenil, tudi če primerjam obdobje pred dvajsetimi leti, ko sem vstopila v policijske vrste, in danes. Spominjam se otroških dni, ko je policist ustavil mojega očeta. Bila sem tiho in poslušala pogovor med njima. Ko sem sama postala policistka, pa sem bila večkrat priča nedostojnemu odnosu in neprimerni verbalni komunikaciji s strani ne samo mladoletnikov, temveč tudi mlajših otrok. Danes, ko sem mati dveh punčk, sem prepričana, da smo starši tisti, ki moramo otrokom dajati zgled in jih voditi na poti do spoštovanja vseh,« pravi o trenutni situaciji.
Podatki raziskave Ogledalo Slovenije družbe Valicon iz leta 2021, ki spremlja stopnjo zaupanja v institucije in poklice, je pokazala, da je bilo takrat zaupanje v policiste visoko in se ni nižalo. Situacija pa se je spremenila med obdobjem pandemije koronavirusa, ko so bili policisti večkrat videni kot tisti, ki omejujejo pravice posameznikom.
»Sama imam občutek, da je soočanje z zdravstveno krizo prineslo pomanjkanje razumevanja, potrpljenja in empatije. Odnosi so se ohladili. Policisti svoje delo opravljamo isto kot pred tem, vendar je tudi v naših vrstah kriza zaradi pomanjkanja kadra. Čeprav je mogoče kdaj v medijih prikazano drugače, pa sem prepričana, da nam je policistom v prvi vrsti še vedno najbolj pomembno to, da lahko ljudem pomagamo in jih varujemo,« o tej situaciji meni Klavdija.
Kako družba gleda na ženske policistke?
»Spet bom primerjala časovno obdobje, ko sem vstopila v policijske vrste, in danes, po dvajsetih letih. Takrat, se mi zdi, da je družba na ženske v policiji gledala drugače. Bilo nas je manj in je bil to nek nov pojav. Občani so me pogosto spraševali, ali mi kot ženski in kasneje mami ta poklic ne predstavlja prevelike ’obremenitve’. Bili so tudi posamezniki, ki so komentirali, da to ni poklic za ženske. Sedaj imam občutek, da smo v družbi bolj sprejete kot takrat. Ljudje so spoznali, da tudi v Policiji potrebujemo ženske, saj se je v nekaterih primerih pokazalo, da je ravno pogovor z žensko ali zgolj tisti prvi stik z žrtvijo pomagal k lažji rešitvi problema. To se je pokazalo predvsem na področjih družinskega nasilja, kaznivih dejanj, v katerih so udeleženi otroci in podobno,« pojasnjuje Klavdija.
Kot pravi, se nikoli ni primerjala z moškimi sodelavci ali mislila, da bi bil ta poklic za žensko težji. Vedno je bila mnenja, da so enakopravni ter da so vsi oblečeni v enako uniformo, da občani enako pričakujejo tako od policista kot od policistke: »Je to nevaren in bolj zahteven poklic? Je. Ne le za nas ženske. Tudi za moške. Policisti in policistke nikoli ne vemo, ali se bomo vrnili k svojim družinam živi in zdravi, saj smo izpostavljeni situacijam, na katere pogosto nimamo vpliva. Naše družine vedo, da se nam lahko v službi zgodi tudi najhujše. S hčerama imamo večkrat pogovore o mojem oziroma najinem poklicu, saj je tudi mož policist. Poskušava jima razložiti, kaj pomeni poklic policista, in da nas v kriznih situacijah žene zavest, da hočemo ljudem čim bolje in čim prej pomagati. Žrtvujemo svoja življenja za ljudi, ki jih niti ne poznamo, in hčerki to razumeta. In ta zavest policista je pri vseh ista ne glede na spol osebe, ki nosi uniformo.«
Vsak policist delo nosi domov
Kot pravi Klavdija, vsak policist v določeni meri nosi del svojega dela domov, še posebej, ko so izpostavljeni nekim tragičnim dogodkom: »Takrat traja nekaj časa, da stvari predelaš, še posebej, če so na primer v dogodke vpleteni otroci, sam pa si starš. V teh primerih imamo v službi možnost stvari predelati s pomočjo psihologov. Večkrat to tudi pomeni, da morajo naši otroci nato poslušati kakšno ’dodatno predavanje’ o tem, na kakšne nevarnosti morajo biti pozorni in kako ob takih situacijah odreagirati. In pogosto nato slišim njun stavek: ’Ja, mamiiiiii. To si nama že stokrat povedala.’«
V času njene policijske kariere se ji je enkrat zgodilo, da jo je storilec kaznivega dejanja spraševal po njeni hčerki, ki je bila takrat stara dve leti. Ko se je po nočni službi vračala do svojega vozila na parkirišču policijske postaje, je opazila na vratih poškodbo. Dolgo poškodbo narejeno z ostrim predmetom, na tisti strani, kjer se je nahajal otroški sedež. »To sem vsekakor vzela kot resno grožnjo in občutki so bili neprijetni. Sicer storilcu dejanja ni bilo mogoče dokazati, ampak neprijeten občutek ostane. Storilci takih dejanj seveda vedo, da smo starši še posebej zaščitniški do svojih otrok, zato se v naših postopkih večkrat grožnje nanašajo ravno na naše svojce.«
