Bila je sobota, ko je v poznih dopoldanskih urah zabrenkal telefon. Pisalo je: »Gremo v Trst, na pank! Danes zvečer!« Hm, sem pritegnil. S pol noge sem že v onih letih, ko mi bolj paše strukturirana, dolgo vnaprej napovedana fešta … A me je, šmenta, ta poziv spomnil na rana, gverilska, direktnoakcijska, na-vrat-na-nos potovanja – in jasno, odpadel je sprehod na Rožnik, odpadlo je popoldansko tipkanje nekih abstraktnih tekstov, odpadlo je vse: gremo v Trst!
Spodbudilo me je tudi dejstvo, da panka v Trstu sploh še nisem doživel, pa tudi to, da na laž postavim pričevanja primorskih poznavalcev podtalja, ki so bila bolj ali manj v stilu: »Trst is dead.« Najavljenih bendov nisem poznal, razen enega – metliškoidrijske naveze Hakattak, ki je že nekaj let dobrodošla stalnica na vseh okoliških pank pijanicah in me, če rečem skromno, še nikoli niso pustili sedeti, kar pa spet, če še malo pojamram, ne uspe veliko bendom.
Zbrali smo se sami prekaljeni veterani, po številu celo trije: Posavc z vprašljivo sodelujočim križem, nek veganski Grk, ki je vozil in dal avto, ter moja malenkost: Podgurc z vprašljivim spominom. Pumpa v Trnovem je dala bencin, nekaj piva smo kajpak imeli, pripravljenci, že s sabo. GPS je nekaj časa lagal, ko pa smo se z onih pritrških gričev spustili v dolino in videli morje (jaz prvi), pa je začuda začel sodelovati in ukazal po neki ozki, strmi poti dol v dolino. »Kurba, ku da se pelemo nekam v zidance,« sem komentiral. Pričakovali smo namreč, da bo končna lokacija, kjer seveda še nismo bili, nekje v urbanem delu Trsta, mi smo se pa znašli v precej ruralnem, vaškem predelu na skrajnem vzhodu mesta, imenovanem Sottolongera. Italijanske vasice (meni pač čudovite) so zelo strnjene, zato smo parkirali nekje sredi naselja, bendi in njihovi avti imajo pač v bližini placa absolutno prednost. Sonce je ravno odhajalo gret Zapadnjake in za sabo ni puščalo nobene topline.
Na kasi, ki se je držala Case del Popolo, »ljudske kuće«, smo plačali neskromnih 5 evrov (sicer je bila vstopnina 4) in v zameno dobili nalepke T/S/H/C. Ob hiši gostiteljici stoji še čudovit zunanji oder, ki pa za take nekonformistične, težaške in ostre svirke najbrž ne pride v poštev, ker je v radiu 20 metrov najmanj kakih 15 hiš (da domačih živali niti ne omenjamo). Na mizah ob vhodu je bil bendovski merch, na verandi pa oddelek za pankse z otroki; ti so risali in sestavljali neke hišice iz papirja. Družba je bila torej pestra. Panksi vseh generacij, povečini Italijani; nekaj je bilo Primorcev, iz Ljubljane pa nas je tudi nekaj prikapljalo.
Prvi špil se je že začel, italijanski Brainsore so že napravili gužvo, jaz pa sem prehod v notranjost motil s svojo pojavo, ki je hotela do konca skaditi čik, saj je pravilno sklepala, da se notri ne kadi. Ogled ponudbe za šankom sem preskočil (na hitro sem pograbil le nek zastonjski »Lavoro«, radnički zine) in smuknil v kar lepo ogreto gostilniško sobo, polno dredov, neenakomerno postriženih čup, leder jaken, bulerjev, netov in našitkov, kontro pa so dajale z lesom obložene stene s črnobelimi fotografijami starih, klenih delavcev. Vizualno to dvoje sicer ne gre skupaj, idejno pa vendar, to so malo pozabili in delavci in dežurni »levičarji«. Škoda, da jih ni bilo, ker bi jim po 10 minutah že oreng žvižgalo med ušesi: Modenčani so žgali hudo pasji grind/death metal, med domnevno anarho-delavskimi besedili, ki jih je izražal glasovno zelo nadarjen, a plešast frontmen, smo padali v različne ritmične vzorce in se čudili, od kod ves ta jebeni zvok, ki ga je trio (kitara, boben, vokal) »izlavoriral« res veliko.
Po prvi rundi je bilo treba sprobati »grapo«; udarila je dobro in celo pogasila moteče piske v glavi. Zunaj smo se Ljubljančani in tjakajšnji priseljenci združili v kajenju skupnih cigaret in zabavljanju čez lokacijo in sceno – precej odobravanja je požel izgled gostilnice, ki nas je, rođene Jugote, nežno nostalgično zapeljala. »Ko da smo spet v 90-ih,« je med ravnanjem križnih vretenc izjavil prisotni Posavec. Med debato smo še izvedeli nekaj o organizatorjih teh koncertov, gre za grupo Trieste Hardcore Punx, ki gostuje in hude špilje pripravlja na različnih lokacijah po Trstu (čekirajte link na koncu teksta!).
Okajeno družbico je predramil rjoveč glas metliške medvedke, ki sliši na ime Emica – Hakattak so že pričeli s ceremonijo. »Četrio« je zbudil predvsem tam prisotno talijansko mladež, ki je uprizorila nekaj kulturno in globalno uveljavljenega prerivanja in žongliranja s telesi. Polilo se je pivo: takrat sem opazil, da lokalni pank mulci nosijo tiste športne copate, ki imajo namesto normalnih podplat nekakšno belo, plastično peno (zgleda kot čigumi oziroma zobna pasta na zobni ščetki); v Ljubljani take nosijo gaserji in podobna šminkerjad. A kaj bi mi, kranjski kmetje, kaj vedeli o la modi – pozornost je pa itak pobral zvočno prijetno kaotičen, ritmično stabilen in zato še bolj udaren, nekako udomačeno zveneč hardkor. Z besedno domislico »ne vem, al sem samu dones nekam trezen al ste pa čedali bul uigrani,« sem takoj po špilu zašarmiral zadihanega in mokrega bobnarja Šmida.
Po Hakattak je bil čas za malo daljši odmor, odločili smo se, da nas tretji po vrsti, Methedrine, ne zanimajo dovolj. Šank me je čakal kakšnih 20 minut, gužva je bila velika, ostarelemu točaju je na pomoč prišepal še starejši točaj (verjetno foter prvega točaja), a čakanje se je izplačalo takoj, ko so mi v roke porinili Laško največjega, 6,6-decilitrskega kalibra, ki ga pri nas seveda ne dobiš. Medtem sem kramljal z ex-bobnarjem iz Antikontre (in ne iz Antislaughter, kot so domnevali nekateri). Zajetnejša flaša dobro sede v roko, zagibala me je do mrča, kjer sem nabavil tri našitke od zadnje nizanega benda Warfare (ziher je ziher) in pofotkal dvojezične marmorne hvalnice partizanom, namontirane na steno hiše. Dobra »grapa« ni dopustila lenarjenja na svežem zraku, pa še Methedrine so s svojim truščem privabili v bližino. Pričakalo me je intenzivnih 10 minut zvoka, sličnega popankanim Motörhead, a s to dobrodošlo razliko, da so komadi pol krajši. Že dolgo nisem videl leder bajkerske čepice, take proper, s šiltom in obvezno mrtvaško glavo.
Na zraku smo ugotovili, da Hakattak že pičijo nazaj v Ljubljano, mi smo pa po nekaj požirkih in dimih krenili nazaj v že spet glasno notranjost »Case.« Kot zadnji so špilali Warfare, čijih muzika sestoji iz za razliko od prej daljših tekstovnih govoranc in umirjenega, a srhljivo odločnega anarhopanka. Pevca, po vsem sodeč veterana (tudi iz benda Pizdamaterna), sta na vokalih s kriki dopolnjevali ravno tako ostri mlajši pevki – po vseh šusih prejšnjih bendov so večer končali nekako umetniško, bolj deklamacijsko kot glasbeno. Tudi z nekajmetrskim transparentom, ki so ga prinesli med prisotne, na katerem je pisalo nekaj v italijanščini (fotke imam preslabe, da bi se ločilo kaj od česa). Menda je zaradi te »demonstracije« – ali pa zaradi domnevno prezgodnjega zapiranja šanka – prišlo do hitrejšega izmenjavanja besed med gostitelji in »umetniki«, ampak ni bilo tako hudo, da bi predrlo v relativno spokojnost tihe vasice, ki smo jo vsaj za ta večer malce zmotili tam prisotni.
Sama narava okolja nam ni dovoljevala viseti tam v nedogled kot na kakšni Metelkovi, pa še voznik je dal svoj veto; v jako pozabnih okoliščinah smo torej odrinili proti Ljubljani, viset direkt na Metelkovo, posledice tega pa so docela osebne in širši javnosti zaradi tega namerno zatajene. Trški boysi pa delajo dalje – in kot kaže, bendov in scene ne primanjkuje. Politično angažirani in zaradi tega malo blesavi, pa pijani, vulgarno zajebantski, pocepani, sprani, trdi, brezkompromisni in umazani panksi in panksice pač umirajo zelo zelo zelo počasi. Pa še jih prihaja.
