HeadlineAktualnoKulturaPišemo

Priporočila za filme z LIFFe

32. ljubljanski filmski festival LIFFe se je končal preteklo nedeljo. Zaradi pandemije je bil tudi letos izveden v okrnjeni obliki, ki je bila všeč predvsem gledalcem iz drugih krajev države. Namesto fizičnega obiska kinematografa so tako lahko nekatere filme delno gledali vsaj po spletu. Cinefili pa so kar nekaj projekcij zapolnili do zadnjega kotička, oziroma kolikor so to dopustili ukrepi. (Prav slednji so zaslužni tudi za to, da se v kinu po novem ne rabimo več drenjati z levim in desnim sosedom, zaradi želje po osvojitvi naslonjala za roke.) Nekaj filmov smo uspeli ujeti tudi mi. Pri tem se je avtorica prispevka poskušala izogibati Kinu Bežigrad, ki jo je že med prvim obiskom neprijetno presenetil zaradi pretirane glasnosti projekcije. Obiskovalcem tega kina v prihodnje zato priporoča čepke za ušesa. Poleg tega omenjeno lokacijo graja tudi zaradi prezgodnjega prižiganja luči, ki pokvarijo vidnost zaključne špice. Ste že kdaj videli gledališko predstavo pri kateri so med zaključnim aplavzom ugasnili luči?

 

 

Francoska depeša: Nov film Wesa Andersona, ki po formi močno spominja na film Grand Budapest hotel. Farsa polna živahnih barv, značilnih za sredino prejšnjega stoletja, se prepleta z dinamičnimi kompozicijami in minimalistično igro. Igralci skoraj ne premikajo čela, vsak njihov gib je parodija. Močna in znana igralska zasedba, skupaj z novim Bondovim dekletom, skozi poglavja v časopisu uprizarja propad časnika iz naslova. Skozi mešanje forme TV oddaje, predavanja, gledališča, pa tudi francoskega in angleškega jezika, barvne in črnobele slike, zelo resno a hkrati satirično prevprašuje normative in opozarja na smešne podrobnosti, ki prikažejo običajne vsakdanje situacije z nasprotnega zornega kota. Naj bo to novinarstvo, moderna umetnost, sodni sistem… Vsekakor film, ki bi ga bilo zaradi (pre)obilja informacij vredno gledati večkrat.

Morena: Najstnica, ki smo jo v vodi spoznali že v kratkem filmu, še vedno navdušeno plava. Njeno življenje je njen otok, a njene želje se spremenijo, ko družino obišče bogataš Javier. Tedaj v njen vzklije tesnoba, ki se je ne more znebiti. Zato hoče na vse pretege pobegniti z otoka. Uporablja vse vzvode, ki jih ima na razpolago, tudi osvajanje moškega, ki bi ji lahko bil oče. Čeprav se zdi, da na otoku živi sanjsko življenje, je odmaknjena od vrstnikov. Upira se staršema, ki se prav tako podrejata prišleku. Najbolj klavstrofobičen film na najmanj omejenem otoku.

Neskončni dve minuti: Japonsko komedijo smo lahko videli že pomladi na festivalu Kurja polt. Obešenjaška komedija meji na znanstveno fantastiko, saj se poigrava s pogledom v prihodnost. Mlad moški namreč ugotovi, da lahko na svojem zaslonu vidi za tri minute v prihodnost, ki pa ni vedno lepa. Bezljanje, ubijanje, pobegi so zapakirani v simpatično trapasto pripoved o želji po pridobivanju denarja.

Nesrečni fuk ali Nori pornič: Absurdna romunska koprodukcija si je na Berlinalu že prislužila zlatega medveda. Razdeljena je v tri poglavja, začenši z delom, v katerem učiteljica doma s svojim partnerjem posname pornografski film, ki pristane na internetu. Med opravljanjem vsakdanjih opravil in neštetimi kadri hoje po romunskem velemestu, s pogovori po telefonu razkrije, da so za posnetek izvedeli na njenem delovnem mestu. Sledi s humorjem prežeto drugo poglavje, ki je skupek kratkih vinjet o Romuniji, ki nam pomagajo, da bolje razumemo tretji del filma. Komičnost prizorov temelji na neujemanju slike in komentarja, ki je prisoten le v podnapisih. V nabor je vpetih več arhivskih posnetkov, od katerih so nekateri narejeni s telefonom, večinoma pa so polni črnega ali absurdnega humorja. Ste vedeli, da na primer pločniki stojijo ob cestah zato, da imajo lahko prebivalci svoje tekmece, ki se vozijo mimo v avtih, ves čas na očeh? Po spoznavanju romunske zgodovine nas tretje poglavje sooči z nadaljevanjem iz prvega dela. Učiteljici uspe priti na svet staršev, kjer se sreča s tipskimi liki kot so duhovnik, vojni veteran, pametni družboslovec, lep pilot, mlada blondinka z izrazom polnim prezira na kirurški maski in podobno. Besedne vojne v zvezi z učiteljičino prihodnostjo se bijejo na različnih frontah. Prepletajo se tradicionalni pogledi, prevpraševanje javne in privatne sfere, citati znanih družboslovcev, polemizira se učenje na pamet. Dvojna morala doseže svoj vrhunec, ko starši ne dojamejo, da so prav oni tisti, ki so krivi za razširjenost in popularnost omenjenega posnetka, saj so ga razširili med vse znance. V glavnem, smeha polna skleda.

Prasica, slabšalni izraz za žensko: Po izboru gledalcev Festivala slovenskega filma najboljši film leta. Emancipatorna komedija z muzikalnim vložkom prikazuje mlado slikarko Evo, ki uživa življenje in si poskuša zgraditi kariero. Pri tem jo spremljajo stres, tip, ki ne bo nikoli zapustil svoje partnerke, pomanjkanje denarja in odsotnost menstruacije. Vendar Prasica ni še ena žalostna zgodba, je film o samostojni ženski, ki jo pristno odigra Liza Marijina, ki smo jo lahko slovenski gledalci spoznali že v filmu Polsestri. Čas je že bil, da se spomnimo na slovenske filme s srečnim koncem, živahnimi barvami, realističnim scenarijem (Iza Strehar), brez nepotrebnih trupel in pretirane depresije. Čas je za močne ženske, ki jim lahko kdaj »dol visi« in, ki res »imajo jajca«.

Pravi moški: Romantična komedija se spogleduje z znanstveno fantastiko. Antropologinja na tritedenski preizkus prejme popolnega moškega, ki je v resnici android. Izkaže se, da jo njegova popolnost moti, umetna inteligenca, ki ga poganja se tega sčasoma priuči. Brezpogojni ljubezni, uglajenosti, prijaznosti, romantičnosti, se tako kmalu pridružijo tudi presenetljivost, jeza na ukaz in podobno. Njun odnos se začne razvijati, hkrati pa se začnejo odpirati vprašanja kaj je zares človeško in katera meja določa kdaj si bodo roboti zaslužili človekove pravice, čeprav denimo nikoli ne bodo mogli doživeti orgazma. Antropologinja, ki podelitvi pravic sprva povsem nasprotuje, se sčasoma omehča. Še vedno pa jo zanima ali bo množična proizvodnja takšnih humanoidov spremenila družbo v družbo odvisnikov, ki bodo verjeli, da morajo biti vse njihove želje vedno potešene in posledično ne bodo več znali sobivati z drugimi?

Zgubljene iluzije: Film po besedilu Honora de Balzaca osvetli začetke časopisa kot medija, ki ga preplete z zgodbo siromašnega fanta. Zaveden z ljubeznijo se skupaj z grofico, ki jo ljubi, odpelje v Pariz. V skrbi za ugled se ga grofica hitro znebi in ga nazadnje popolnoma uniči. Vmes se talentirani pisatelj zaplete v krog spletk piscev recenzij, ki sprejemajo podkupnine in v zameno za denar pišejo dobre ali slabe kritike del, da bi ustvarili javno polemiko. Nezvesti pisec se od progresivnežev obrne k tradicionalistom, rojalistom. Vse samo zato, da bi lahko pridobil plemiški naziv, ki si ga je v času po francoski revoluciji želelo vse nižje plemstvo. Revolucija namreč ni veliko spremenila, prejšnje stanje se je kaj kmalu ponovno vzpostavilo. Zgubljene iluzije so tako zgodba o slavi, moči, ugledu in zavisti ter njihovi minljivosti, prepletene z vpogledom v nastanek manipulacije množic z lažnimi novicami. Bolj za šalo kot zares še dodajmo, da so imeli v Franciji za tiste čase neverjetno dobre zobozdravnike.

Kratki filmi:

Arka: Nema satira zgodbe o Titaniku, ki jo lahko razumemo tudi kot propad civilizacije. Ljudje v plesni dvorani stojijo v vodi do kolen, ko še vedno ploskajo kapitanu ladje. Režiser je na pogovoru povedal, da ni ciljal na nobeno posebno temo kot so podnebne spremembe ali kaj podobnega. Njegova edina direktna inspiracija za film so bili glasbeniki, ki so med potom Titanika še kar igrali na svoje inštrumente in Franjo Tuđman za lik kapitana.

Naya: Dokumentarni film o volkulji Nayi, ki je prehodila 1238 kilometrov od severa Nemčije do Belgije in postala prvi volk v Flandriji po 150 letih. Sledimo ji od trenutka, ko ji nataknejo ovratnico do trenutka, ko zmanjka baterije. Neopažena se izogiba lovskim in drugim varnostnim kameram iz posnetkov katerih je narejen celoten film. Začinjeno s kančkom humorja lahko vidimo tudi trenutke kako živali spolno občujejo z zamegljenimi obrazi. Vendar ne volkulja, ta si je našla partnerja stran od leč kamer in verjetno z njim še danes tava po sencah noči.

Plavalec: Švedski izdelek so kuratorji programa umestili za dva filma, ki govorita o pedofiliji, zato se je sprva zdelo, da film prikazuje pobeglega pedofila. Za plešastega sumljivca z dolgimi ostanki las se izkaže, da je le pobegnil s kraja prometne nesreče. Zavedajoč se svoje napake plavalec več ur noče oditi iz bazena. Ob robu ga ves ta čas čakata policaja, ki nimata protokola za aretacijo v vodi. Preigravanje s predsodki pusti odprt konec.

Poslednji dan patriarhata: Zaradi celovečernega filma Atlas ptic je veliko ljudi spregledalo kratki film na češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omerzuja. Igrani film je kratek izsek iz zgodbe, za katero se sprva zdi, da je namenjena razmisleku o staranju in smrti. Pravzaprav gre za kratek skeč, navdihnjen z dogodkom iz resničnega življenja. Starec na smrtni postelji si najbolj od vsega želi videti gole prsi nove punce svojega vnuka.

Stric Tudor: Pretresljiv film ni le portret dedka s podeželja, ampak tudi soočenje avtorice z izkušnjo spolnega nadlegovanja. Dedek zlorabe ne priznava, čeprav ga režiserka večkrat direktno vpraša glede tega. Po njegovo »sta se samo gola igrala« ni pa bilo to »posilstvo ali kako se že reče temu danes.« Medtem vsakdan na kmetiji teče dalje. Nevedni družinski člani se prehranjujejo, spijo in delajo, kot da se še dvajset let kasneje nihče ne zaveda travme, ki so jo pomagali omogočiti.

Pia Nikolič

Povezani Članki

Back to top button