Otroške poroke v Malaviju; Boji poglavarke ljudstva Ngoni
31. tiskana izdaja, dne 30. decembra 2022
Poročanje otrok je razširjena praksa, ki je v zadnjem desetletju globalno vendarle upadla. Padec gre pripisati zakonskim omejitvam starosti in lokalnim iniciativam, ki se v skupnostih, v katerih otroške poroke prakticirajo, proti temu aktivno borijo. Omenjena praksa je najbolj razširjena v nekaterih afriških državah, med njimi v Malaviju, kjer je po podatkih Unicefa kar polovica žensk poročenih pred svojim osemnajstim letom, 9 odstotkov pa celo pred petnajstim. Pomembna figura boja proti otroškim porokam je poglavarka ljudstva Ngoni v osrednji pokrajini Malavija, Theresa Kachindamoto. Odkar je prevzela funkcijo, je razveljavila preko 3600 takšnih zakonov.
Unicef otroško poroko definira kot formalno zakonsko zvezo ali neformalno zvezo med otrokom pod osemnajstim letom starosti in odraslo osebo ali drugim otrokom. Osemnajst let je starostna meja, ki jo velik del držav pripoznava kot mejo polnoletnosti, četudi je ponekod postavljena drugače – pogosto pri enaindvajsetih letih, ponekod še kasneje. Otroška poroka je torej vsaka zveza, pri kateri je starost vsaj enega od vpletenih partnerjev pod to zakonsko mejo.
Kljub temu, da danes večina držav eksplicitno prepoveduje oziroma omejuje poročanje nepolnoletnih, je to marsikje dovoljeno ob privolitvi staršev ali uradnega organa. Obenem pa se zaradi zakoreninjenih običajev kulturnega ali verskega porekla takšne zveze kljub zakonu pogosto še vedno dopušča.
Otroške in prisilne poroke veljajo za kršitve človekovih pravic, ki še posebej škodujejo ženskam in dekletom. Ti zakoni so najpogosteje zveze med starejšimi moškimi in mladoletnimi dekleti, ki so s tem prikrajšane za izobrazbo ter potisnjene v težke življenjske situacije, ki jih definira prisilno delo ter nasilje, pri čemer je potrebno izpostaviti seksualno nasilje. Adolescentna dekleta so tudi mnogo bolj ogrožena v primeru nosečnosti, ponekod jih nosečnosti namreč ne preživi kar četrtina.
Razlogi za poročanje otrok se lahko zelo razlikujejo, največkrat imajo kulturno ali versko ozadje, a revščina je skoraj vselej temeljni dejavnik. V družbah, v katerih patriarhat igra veliko vlogo, so ženske potomke manj cenjene kot moški, saj zanje pogosto velja prepričanje, da predstavljajo ekonomski strošek za gospodinjstvo. Nazor temelji na ideji, da gospodinjsko delo, ki v patriarhalnih družbah pade na ženska ramena, ni produktivno delo in družini ne prinaša nikakršne vrednosti. Zato v revnejših družbenih okoljih obstaja težnja po čimprejšnjem poročanju hčerk, saj pri tem družine od bodočega moža pogosto prejmejo tudi doto. V veliki meri gre torej za obliko ekonomske transakcije, v kateri dekle nastopa kot dobrina, katere vrednost je utemeljena v njeni delovni zmožnosti in seksualni funkciji.
Malavi je ena najrevnejših držav na svetu z velikim deležem ruralnega prebivalstva, ki strmo raste, saj je kar polovica prebivalstva mlajša od osemnajst let. Ima tudi eno najvišjih stopenj okužbe z virusom HIV, za katero ocenjujejo, da je leta 2021 znašala 7,7 odstotkov, pri čemer je tveganje okužbe za ženske skoraj enkrat večje kot za moške. Malavijske ruralne skupnosti, kot tudi skupnosti v sosednjih državah Zambiji, Tanzaniji, Mozambiku, prakticirajo iniciacijske rituale, ki so jim podvrženi tako dečki kot deklice, med njimi nekatere stare zgolj deset let, najpogosteje pa med dvanajst in petnajst let. Ti »očiščevalni« običaji, poimenovani kusasa fumbi, so namenjeni prehodu v odraslost, osredotočajo pa se v veliki meri na seksualnost.
Večdnevni rituali se odvijajo izven vasi v začasnih kampih, kjer odrasli »mentorji« otroke izučijo spretnosti, ki jih bodo ti potrebovali za odraslo, torej zakonsko življenje. Deklicam ženske vodje, ki se imenujejo anamkungwi, predstavijo spretnosti, ki se tičejo kuhanja, čiščenja in pa seksualnega zadovoljevanja moških. Prakse se med skupnostmi zelo razlikujejo, zato je težko posploševati, a mnogokrat se večji del »izobrazbe« posveča spolnosti, pri čemer se dekleta učijo zapeljivih plesov in gibov za uporabo v spolnih odnosih. Ponekod so deklice med »tečajem« podvržene tudi spolni zlorabi, največkrat pa so spodbujene, da ob vrnitvi v skupnost naučena znanja čim prej uporabijo. To lahko dobi obliko zapeljivih plesov pred ostalimi člani skupnosti, obstaja pa tudi funcija »hyena«: to so moški, ki jim starejši člani skupnosti plačajo, da mlada dekleta po »izobraževanju« praktično uvedejo v spolnost in ugotovijo, ali so primerne za zakon. Slednje naj bi se odvijalo brez uporabe kondoma, kar za dekleta pomeni ogromno tveganje okužbe s HIV.
Theresa Kachindamoto, najmlajša med dvanajstimi otroki stare vladarske družine, je leta 2003 zaradi svoje visoke izobrazbe prišla na vrsto za prevzem poglavarskega mesta v okrožju Dedza. Njena sicer neformalna oblast zajema 900.000 ljudi in je prva ženska na tovrstni poziciji. Ko se je seznanila z iniciacijskimi rituali, ki toliko deklet spravljajo v nevarnost, ter s porokami, ki sledijo, si je prekinitev s škodljivo tradicijo postavila za svoj prvi cilj.
V kampanji, ki je sledila, je organizirala več ravni lokalnih skupnosti ter državnih institucij. Na svojo stran je pridobila vaške poglavarje, največji odpor pa je naletela neposredno pri starših otrok. Vseeno je sčasoma uspela razveljaviti številne zveze in zakone ter dekleta poslati nazaj v šole. Dosegla je spremembo nacionalne zakonodaje glede starostne omejitve v zakonskem stanu, v istem času pa je prišlo tudi do sodnih postopkov proti nekaterim »hyenam«. Vpliv Kachindamoto se je razširil tudi po regiji in nacionalne oblasti postajajo vse bolj pozorne na problem otroških porok. Kljub temu je ponekod zaznati njihov porast, ki je verjetno tudi posledica covid epidemije in z njo povezanimi družbenimi in ekonomskimi tveganji. A popolnemu koncu otroških porok še zdaleč nismo blizu. Navsezadnje ta praksa nikakor ni zamejena na podsaharsko Afriko in preživele tradicije, ampak jo je najti tudi sredi najbolj modernih zahodnih družb.
