Opravljati je človeško

Ste si kdaj zastavili vprašanje, kdaj so se naši predniki, izumitelji ognja, prvič naučili govoriti? Znanstveniki trdijo, da bi lahko imeli že zelo preproste vzklike za prve besede, ki so jih izgovorili naši predniki. Medmeti so torej najstarejše in hkrati prvobitne besede. Za najstarejše jih imamo zato, ker živalski glasovni jeziki sestojijo samo iz izrazov, ki so primerljivi z medmeti človeških jezikov. Če psa pohodimo, bevskne z visokim tonom, podobno kot človek zavpije: »Au!« Drugo pomembno vprašanje, ki si ga strokovnjaki za jezik zastavljajo, je, ali je kljub obilici različnih jezikov mogoče, da vsi sedanji jeziki izvirajo iz skupnega prednika? Jezik se je zagotovo razvijal zato, ker je bil koristen za socialno komunikacijo. Naš prednik, ki je našel okusno mrhovino, je moral nekako obvestiti druge člane skupine, da je v bližini nekaj užitnega. Kako naj jim z vzkliki natančno opiše lokacijo in tudi poti, ki vodijo do tja? Ena od značilnost človeškega načina sporazumevanja se imenuje premestitev ali razmišljanje brez povezave: ko uporabljate jezik, da drugim poveste o stvareh, ki jih niso sami videli, ker so zgodile kje drugje ali celo ob drugem času. 

Kulturološki pristop k izvoru jezika poudarja vlogo interakcije in učenja v razvoju jezika ter izpostavlja podobnosti in razlike med jeziki, da bi prepoznali kulturne zahteve, ki narekujejo razvoj jezika v skupnosti. Potreba po prehranjevanju in preživetju je spodbudila ljudi, da razvijejo sposobnost komuniciranja drug z drugim. Tako je bila potreba po izboljšanju sposobnosti sodelovanja ključna za razvoj jezika. V središču je bilo zagotavljanje kohezije v socialni skupini. Večina tega, kar si med seboj sporočamo, je preprosto sklepanje zavezništev in ugotavljanje, kaj se dogaja znotraj in zunaj skupine. V naravi človeškega jezika je, da z omejenim številom zvokov in znakov omogoča povezavo v neskončno število stavkov. Tako lahko sprejemamo, shranimo in sporočimo čudežno količino podatkov o svetu in ljudeh. Zato ne smemo podcenjevati vrednosti priložnostnega klepeta in ne sme nas čuditi, da je že tisočletja ogovarjanje vsakodnevna rutina v človeški komunikaciji, saj si ljudje na ta način posredujejo informacije eden o drugem, ne zgolj o živalskem plenu v bližini. Ni dovolj, da posamezniki vedo, kje so levi in bizoni. Veliko pomembnejše je, da vedo, kdo v njihovi skupini koga sovraži, kdo s kom spi, kdo je pošten in kdo prevarant. 

V knjigi Opravljanje in evolucija jezika je oxfordski profesor Robin Dunbar izoblikoval tezo, da je opravljanje pomembno, saj pomaga pri nastanku družbenih vezi. »Trač je orodje za družbeno povezovanje ljudi,« zapiše Dunbar, ki trdi, da dve tretjini vsakega pogovora porabimo za posredovanje informacij in sodb o drugih ljudeh. »Opravljanje je priljubljena sprostitev v vseh družbah. Poznati dejstva o drugih ljudeh pomeni pridobiti družbeno moč. Ljudje radi opravljajo, saj jim tisto, česar drugi ne vedo, prinaša strateško prednost v igrah življenja,« pa pravi znani jezikoslovec Steven Pinker. Dunbar trdi, da je prenos govoric za ljudi, ki živijo v skupini, enako pomemben, kot  vzajemno negovanje med človeku podobnimi primati – posameznikom omogoča, da ohranjajo odnose in svoja zavezništva na podlagi načela: »če boš ti popraskal mene, bom jaz tebe.« Ljudje so torej izumili poceni in izjemno učinkovito obliko negovanja – z besedami. 

Da bi utrjevali vezi z zavezniki jih je potrebno oskrbovati z družbeno pomembnimi informacijami o članih skupnosti, pa tudi o zunanjih prijateljskih in sovražnih skupinah ljudi. Zdi se, da Dunbarjevo hipotezo podpira dejstvo, da razvoj strukture jezika kaže prilagoditve funkciji pripovedovanja, vse bolj se je torej jezik vokalno in vsebinsko prilagajal potrebi po pripovedovanju zgodb. Hipoteza o opravljanju, kot evolucijski nuji, je ena od več teorij o evoluciji jezika, ki poudarja socialne in ne kognitivnih vidikov jezika. Antropolog Dean Falk je na primer predlagal, da se je jezik razvil iz zvokov mater, ki so pomirjale svoje otroke. Arheolog Steven Mithen pa je postavil tezo, da se je jezik razvil iz glasbi podobnih vokalizacij, ki so jih praljudje uporabljali za usklajevanje skupinskega vedenja. Hipoteza o ogovarjanju kot gonilu razvoja jezika ima tudi vrzeli, recimo kako razložiti prehod s fizičnega navezovanja stikov na govorno sporazumevanje. Če se osredotočimo na strukturo jezika, vidimo zanimivo povezavo med tračem in slovničnimi kategorijami. Jezik nas sili, da svoje misli organiziramo v stavke, v elemente, ki v bistvu sestavljajo trač, saj ta ni nič drugega kot zgodba. Vsak stavek ima subjekt – kdo ali kaj, večinoma pa o kom – stavek govori. Vsak stavek ima tudi glagol – kaj je subjekt naredil ali bo naredil ali počne prav zdaj. 

Po eni od verjetnejših teorij je bila prednost Homo sapiensa pred ostalimi vrstami, ki jih je začel izrinjati pred 70.000 leti, prav jezik fonemskega in morfemskega tipa, saj ta omogoča mnogo kompleksnejše in natančnejše sporazumevanje. Ob sočasni kognitivni revoluciji je postal Homo sapiens sposoben natančno opisovati dogodke, jih načrtovati, se pogovarjati o tem, kdo je vreden zaupanja in kdo ne (se pravi opravljati), ter celo govoriti o stvareh, ki v resnici ne obstajajo, ko je  začel uporabljati domišljijo.

Simon Smole