Od pšenice do kulture

Na začetku je bil kruh. Ta je nastal iz pšenice in zaradi pšenice so ustvarili polja in celotno družbeno hierarhično strukturo. Nastanek velikih civilizacij je namreč povezan z načinom prehranske oskrbe. To, kar je znano kot neolitska revolucija, pomeni, da se je v nekem trenutku v zgodovini na različnih krajih po svetu spremenila celotna družbena organizacija zato, da skupnosti ne bi več zgolj lovile in nabirale svoje hrane, ampak da bi jo tudi sadile. Da bi se torej začele ukvarjati s poljedelstvom.

Za kaj takšnega pa je bila potrebna reorganizacija celotne družbe. In kot mnogi poudarjajo, je bil to pravi začetek hierarhične družbe. Delo na polju je bilo namreč veliko bolj naporno kot lov in nabiralništvo. Zato je bilo potrebno ljudi prepričati, da je sistem, v katerem nekateri delajo, drugi pa ukazujejo, edini pravi naravni red. Celotno organizacijo je bilo potrebno legitimirati, da je dobila smisel kot celota. 

Tri temeljne poljščine so oblikovale tri različne civilizacije na treh različnih koncih sveta: koruza v Srednji Ameriki, riž v Aziji in pšenica na Bližnjem vzhodu in Mediteranu. Od pšenice do kruha pa je še dolga pot in zato nekateri trdijo, da je bil dejansko prvi pravi poklic ravno pek, ki pa priča o večji kompleksnosti družbenega organiziranja. Ljubezen do kruha je torej oblikovala civilizacije Mediterana, najdaljnosežnejši pečat pa je pustila na največji izmed njih – Rimu.

Rimljani so bili v prvi vrsti poljedelski narod. Kmetovanje je veljalo za najbolj cenjen poklic v nasprotju s trgovanjem ali bančništvom, ki sta bila zaradi svoje nepredvidljivosti rangirana veliko niže. Kmetovanje je bilo tudi glavni vir dohodka najmočnejših senatorjev pozne republike. Za rimski vladajoči sloj je bila torej poglavitna kariera pridobivanje in upravljanje posesti, obsedenost s privatno lastnino pa je bila rimski unikum, pa tudi obseg kopičenja posesti ni imel v antiki nobenega predhodnika. Navsezadnje je tudi temelj rimskega prava, ki se ga še danes učijo na pravnih fakultetah, ravno razlikovanje med javnim in privatnim, kar z drugimi besedami pomeni prav zaščito privatne lastnine pred posegi države. 

Skrb in zaščita svojega polja, svetost in skrb za svojo privatno lastnino je torej ena temeljnih zapuščin Rima vse do današnjih dni. Ta skrb pa se z drugo besedo imenuje kultura. Tudi drugo ime za poljedelstvo je agrikultura – cultura agri oziroma skrb za zemljo.

Beseda »kultura« izhaja iz latinske colere, kar bi lahko prevedli kot obdelovati, bivati, skrbeti, negovati in ohranjati. Vse to pa se prvotno nanaša ravno na razmerje človeka do narave v smislu kultiviranja in negovanja narave, dokler ne postane primerna za človeško bivanje. Ta specifičen odnos do narave gre tudi onkraj tega, saj se ne nanaša zgolj na obdelavo zemlje, pač pa lahko označuje tudi »kult« bogov, skrb za to, kar jim praviloma pripada. Skrb za zemljo in skrb za bogove sta dva načina enakega procesa skrbi, imenovanega kultura.

Prav tako je kultura že vse od svojega začetka označevala skrb za spomenike in ohranjanje dediščine, torej vse tisto, kar danes spada pod okrilje kulturne dediščine. V vseh svojih zgodnjih uporabah je bila kultura pojem procesa: negovanje nečesa, v osnovi pridelkov ali živali. A ideja kultiviranja se tu še ni izčrpala. Beseda cultus naj bi se uporabljala tudi za način oblačenja, zunanji videz in podobno, torej tisto, kar še danes spada pod kategorijo »biti kulturen«. Poleg skrbi za bogove in naravo se je izraz kultura uporabljal tudi kot skrb zase, vendar ga šele Ciceron veliko pozneje uporabi tudi v smislu kultiviranja duha, kot cultura animi – metaforo, ki bo imela najširši odmev v prihodnji zgodovini vsega, kar bo vsebovano v pojmu »evropska kultura«. Za Cicerona je filozofija tista, ki kultivira duha, oziroma je filozofija kultura duha. To kultiviranje duha pa je razumljeno na enak način, kot da bi šlo za kultiviranje zemlje – tako kot obdelujemo zemljo, obdelujemo tudi duha:

»Tako kot polje, ne glede na to, kako je rodovitno, ne more biti tudi plodovito brez obdelave, tako tudi duh ne more biti brez izobrazbe. Vsak je nemočen brez drugega. Filozofija je obdelovanje duha. Iz duha izpuli razvade s koreninami vred, ga pripravi za novo setev in ga zaveže nanjo ter poseje tista semena, ki bodo prinesla najobilnejši pridelek v odraslih letih.«

Duha je torej treba primerno obdelati, da lahko v odraslosti obrodi, enako kot zemlja ne more dati sadov brez ustrezne skrbi. Rimska poljedelska duša, njena obsedenost s privatno lastnino in skrb za lastno zemljo, nam torej posreduje tudi skrb za bogove in nenazadnje skrb zase. Od kultiviranja lastnega polja do kultiviranje lastne duše torej ni toliko daleč. Zatem pa nastopi še kultiviranje pšenice, da iz nje nastane kruh. Proces vzhajanja in peke, ki ima še dodatne razsežnosti obdelave in kultivacije. Ideja kulture je torej nezdružljivo povezana s skrbjo za zemljo. Priprava hrane pa je nadaljevanje te skrbi. Hrana je torej osnovni in prvi kulturni produkt.

Dober tek!

Blaž Kosovel