V luči prihajajočih državnozborskih volitev lahko primerjamo dve stranki, ki nagovarjata podoben obseg volilnega telesa. S poudarkom na nagovarjata, saj vsaj tista, ki obstaja od leta 2000, često deluje v nasprotju s svojim programom. Branja je torej o Novi Sloveniji – Krščanskih demokratih, ki ji je del programa odščipnila novoustanovljena Naša dežela koruptivne nekdanje kmetijske ministrice iz vrst stranke DeSUS Aleksandre Pivec.
Na srečo je program Naše dežele precej kratek in vsebinsko prazen, tako da bo primerjava z Novo Slovenijo potekala predvsem skozi stične točke obeh strank.
Aleksandra Pivec se preko svoje nove stranke najprej obvezuje k spoštovanju pluralnosti mnenj in zagotavlja, da se bo po volitvah združevala s tistimi strankami, ki imajo sorodna programska izhodišča. Glede na praznost strankinega programa torej to lahko pomeni katerokoli stranko, še najbolj Novo Slovenijo, ki je svojo neoliberalno zavezanost k sodelovanju v številnih vladah dokazala že v prejšnjem sklicu, ko je podpisala koalicijsko pogodbo s polovico strank, ki danes sestavljajo tako imenovano KUL koalicijo.
Drugič se Naša dežela zavzema za odpravo centralizma in vpeljavo tri desetletja opevanega policentrizma, ki ga bodo, tako v programu, dosegli z uvedbo tako imenovanih slovenskih dežel. Ta ideja je sicer zrasla na zeljniku Andreja Šiška in njegovih vsakokratnih civilnih združenj, a podobne ideje imajo v svojih programih tudi vse že uveljavljene in novonastale stranke, med njimi seveda tudi Nova Slovenija.
Veliko zanimivejša je zaveza Naše dežele o reševanju demografskih problemov, kar je en od paradnih konjev programa Nove Slovenije. Reševanje demografskih problemov bi obe stranki reševali s konservativnim obdavčenjem, torej tako, da bogatejši plačujejo manj davkov, kajti obe stranki vidita problem le v izseljevanju možganov, izseljenci zaradi slabega socialnega stanja niso deležni pozornosti. Drugi način za reševanje demografije je povezan z nataliteto, kar vsaj pri Novi Sloveniji zagotovo pomeni »oteževanje poti do splava,« kot je predsednik stranke Matej Tonin poimenoval svoje nasprotovanje načrtovanju družin.
Obe stranki imata tudi podobne ideje o reševanju problema javnega zdravstva, ki ga strnejo v tako imenovan problem čakalnih vrst. Populistična rešitev se ponuja kar na pladnju – privatizacija zdravstva. Slednja bo zagotovo skrajšala čakalne vrste za tiste, ki si zdravljenje lahko privoščijo, drugi pač ne proizvajajo slavne dodane vrednosti.
Vsekakor si obe stranki želita tudi digitalizirane javne uprave, kar je sicer polje, na katerem ima Nova Slovenija trenutno vso moč, saj iz njenih vrst prihaja minister brez listnice, pristojen za digitalno preobrazbo Mark Boris Andrijanič, nekdanji lobist izkoriščevalske platforme za javni prevoz Uber. Naša dežela, tako kot pri drugih točkah, še nima nikakršnih rezultatov, zato pa ministrstvo Nove Slovenije kaže, kako si neoliberalni neokonservativci predstavljajo digitalizacijo – prepuščanje le-te trgu, torej vzpostavljanje davčno prijaznega okolja multinacionalnim gigantom, kot je Google, in kot raznorazne vavčerje. Digitalizacija kot prepuščanje javnih politik blagovnemu trgu, torej. To je poleg digitalizacije tudi gospodarska politika obeh strank.
Obe stranki v programih ne pozabita niti na slovenskega kmeta kot abstraktno kategorijo, ki ji lahko pomagata le konservativno obdavčenje in svobodni trg v kombinaciji s subvencijami, ki bi pokrile nepravičnosti trga. In v primeru Naše dežele študijska smer čebelarstva na Biotehniški fakulteti.
Gre torej za dve stranki, ki poskušata nagovarjati najranljivejše dele naše družbe, kmete, mlade in delavce, a vsaj za Novo Slovenijo in koruptivno predsednico stranke Naša dežela velja, da politično delujejo predvsem za interese podjetniškega razreda.
