Gasilska veselica ali festivali popularne glasbe, kot so Soča Reggae Riversplash, Kreativni tabor Sajeta, MetalCamp? Kako izmeriti njihov učinek na osebno kvaliteto življenja posameznika ali skupnosti? Privzemimo preprosto tezo, da festivalsko taborenje in nazdravljanje na vaški veselici delujeta kot načina »ustvarjanja krajev in ljudi«.
Občinske oblasti se nemalokrat pridušajo, da morajo zaradi občanov preprečiti negativne učinke festivalov, ki potekajo v njihovem kraju. Za gasilske in druge vrste veselic to ne velja, čeprav imajo, posejane po celi Sloveniji, zagotovo svojo mero negativnih učinkov. V nasprotju z recimo metalskim festivalom MetalCamp, zdaj MetalDays, veselice potekajo en dan in gostijo domače ljudi, ne pa kup »nekultiviranih«, v črno oblečenih zlodejev z dolgimi lasmi. A tudi veselice niso več lokalni dogodek, katerega smoter je vključevanje domačinov v skupnost, združeno v mlatenju predragih čevapčičev in petju dalmatinskih uspešnic. Obstaja celo spletna stran Veselice.si, kjer lahko preko posebnega iskalnika pobrskate po podatkih, kje in kdaj je v vaši ali katerikoli drugi občini veselica in kdo na njej igra. Narodnozabavno glasbo v Sloveniji po nekaterih meritvah posluša polovica prebivalstva, a paradoksalno se veselice pri nas pogosto sprevržejo v kombinacijo dalmatinske fešte in jugonostalgičnih pop pesmi. Dalmatinska glasba je bila sicer že v prejšnji, skupni državi najbolj komercialna glasba na območju Jugoslavije. Ansambli, ki igrajo na veselicah, pa morajo ob slovenskih narodnozabavnih skladbah nujno znati tudi dalmatinske popevke. Pa tudi kakšna kanonična jugorock pesem ni odveč. Na MetalDays nastopi v nekaj dneh skoraj petdeset različnih bendov, medtem ko gasilska veselice ponavadi stavi na en, sicer zelo raznovrsten, ansambel.
Večina, kar 65,5 odstotkov, vprašanih, v eni od raziskav navaja, da jih v povezavi s festivali in festivalskim turizmom prav nič ne moti. Med anketiranci, ki so obratnega mnenja, pa v povezavi s festivalskim turizmom ljudi še najmanj moti pitje alkohola, medtem ko so nepriljubljeni s tem povezani onesnaževanje, hrup in gneča. Kaj moti ljudi pri veselicah, ni znanstveno raziskano, zanimivo pa se v nasprotju z recimo festivalom MetalDays, kjer je prizorišče relativno oddaljeno od naseljenega območja, vsaj v primeru ljubljanskih gasilskih veselic, te odvijajo tudi sredi blokovskih naselij.
Kdo je večja nadloga, festivali ali gasilske veselice? Verjetno je onesnaženje okolja bolj relevanten pokazatelj kot zvočno onesnaževanje. Tako je Komunala Tolmin zgolj s festivalskega prizorišča MetalCamp pred leti odpeljala 842 kubičnih metrov odpadkov. Po drugi strani pa moramo MetalDays (prej MetalCamp) izpostaviti kot dogodek, ki ima med velikimi festivali še vedno največji delež ločenega zbiranja odpadkov, hkrati je ustvaril najmanj komunalnih odpadkov na udeleženca, po prostornini mešanih komunalnih odpadkov pa zaostaja le za Goro Rocka.
Zdravko Počivalšek je leta 2019 v vlogi ministra obiskal prizorišče in bil navdušen nad trajnostnimi ukrepi na metalskem festivalu: Od biorazgradljivih kozarcev in klinov za šotore do prepovedi uporabe generatorjev na fosilna goriva, brezplačno parkiranje za vsa vozila, če se bodo v njih pripeljali vsaj štiri osebe, postavitev trgovine brez embalaže in prepoved vnosa hrane in pijače v embalaži na prizorišče, zmanjšanje števila kemičnih stranišč in postavitev večjega števila stranišč, priklopljenih na kanalizacijsko omrežje. Kemična stranišča so namreč največji onesnaževalec in ko gre za gasilske veselice, so te nemalokrat preplavljene s kemičnimi stranišči. Na Komunali Ljubljana niso imeli podatkov o količini smeti, ki jo pustijo za sabo udeleženci gasilskih veselic na njenem območju, so pa ocenili, da se obseg smeti na tem območju takrat enormno poveča. Morda Počivalškovo pozitivno čudenje izhaja tudi iz izkušnje obiskovanja gasilskih veselic, kjer je ekološka nota v ozadju, v ospredju pa je dviganje plastičnih kozarcev v zrak med harmonikarsko izvedbo pesmi Večeras je naša fešta.
Primerjamo še količino popitega alkohola, ki tako buri duhove tistih, ki se ne udeležujejo veselic in festivalov. Na festivalu, ki ima v imenu pivo, Festival piva in cvetja, ki ga obišče do 20.000 obiskovalcev dnevno, se popije tudi več kot 45.000 vrčkov piva. Na PGD Štepanjsko naselje so nam v telefonskem pogovoru zaupali le okvirne številke njihove veselice, ki naj bi jo obiskalo med dva in tri tisoč ljudi, ki je spilo do pet tisoč litrov piva. Na Metaldays, ki ga obišče približno 12.000 metalcev, pa se spije med med 15.000 in 18.000 litrov piva na dan. Vidimo, da je povprečje popitega piva glede na število obiskovalcev dokaj podobno.
Količina popitega piva torej ne more določiti zmagovalca slovenskih src, naj bo to festival ali dobra stara veselica. Zaključimo lahko malce medlo in spravljivo, da tako veselica kot metalski festival ustvarjata zelo različne kraje in ljudi, ki jih povezuje zagotovo vsaj pitje alkohola in obsežno smetenje. Šele v trenutku, ko bo na zabavnih dogodkih v Sloveniji prepovedano točiti alkohol, si lahko obetamo interesno združitev veseličarjev in metalcev v skupnem prizadevanju za bolj pravično družbo.
