Pred dobrima dvema tednoma se je odvila tiskovna konferenca iniciative Dovolj.je, ki sicer v medijih ni vzbudila pretirane pozornosti. Duhovnik Janez Cerar, ki vodi iniciativo, je javno pozval Cerkev, da v primerih duhovnikov Antona Kmeta in Paskala Jožefa Prše prevzame odgovornost. Po ugotovitvi krivde v cerkvenem upravnem postopku sta bila odslovljena iz kleriškega stanu. Kljub »neizpodbitnim dokazom«, pravi Cerar, sta se zaradi zastaranja izognila civilnemu sojenju in kazenski odgovornosti. Cerar je izpostavil tudi, da se zavzemajo za verodostojno in neodvisno komisijo za obravnavo primerov spolnih deliktov v cerkvi. Zavod Dovolj.je je ena redkih, če ne edina pobuda »cerkvene javnosti«, ki se posveča žrtvam zlorab, deluje v prid ozaveščanju problematike in se aktivno vključuje v proces preventivnega delovanja. Na njihovi spletni strani je zapisano, da pobuda »združuje katoličane in vse druge, ki želimo pospešiti reševanje in preprečevanje spolnih zlorab v katoliški Cerkvi. Prvenstveno se posvečamo žrtvam kleriških spolnih zlorab. Poleg tega delamo za ozaveščanje splošne in cerkvene javnosti o ničelni toleranci do spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem.«
Po Zakoniku cerkvenega prava je kaznivo dejanje spolnega nečistovanja klerika z osebo, mlajšo od 16 let, kaznovano s pravično kaznijo, ki pa ni konkretneje obrazložena, morebitna kazen je lahko odstavitev od duhovniškega poklica, če primer to zahteva. Cerkveno pravo je torej zelo ohlapno, ko gre za izrekanje sankcij za kršenje šeste božje zapovedi, čeprav je storjeno dejanje nasilno in proti mladi osebi. Papež Frančišek je prvega junija lani z apostolsko konstitucijo Pascite gregem Dei (Pasite Božjo čredo) prenovil šesto knjigo Zakonika cerkvenega prava. Besedilu je dodan tudi četrti paragraf, ki pravi, da se strožje kaznuje »kdor je storil kaznivo dejanje v stanju pijanosti ali druge duševne motnje, če so povzročene namenoma za izvršitev ali v opravičilo kaznivega dejanja ali zaradi strasti, ki je bila prostovoljno zbujena ali negovana.« V drugih cerkvenih dokumentih, kot je katekizem, sodijo spolni odnosi z otroki in mladostniki skupaj z masturbacijo med »kršitve«, ko se v celoti ne upošteva zaobljube celibata. Ta dejanja so sicer v očeh cerkve grešna, a predstavljajo le moralni padec posameznega duhovnika, ki se navsezadnje svoje spozabe in greha lahko odreši v spovednici in naprej, vsaj v ideji, živi celibatno življenje. Storilci, pa tudi njihovi zagovorniki, lahko zakrament svete spovedi »zlorabijo« za izbris občutka odgovornosti, saj si župnik z nekaj Zdravimi Marijami očisti vest, prepričan, da so odrešilne besede kolega župnika v spovednici znamenje sprave z Bogom in občestvom.
Katekizem se sicer bolj kot z nečistovanjem klerikov ukvarja z uravnavanjem spolnosti grešnega ljudstva. Prepoveduje in kot greh opredeljuje vse seksualne prakse, z izjemo heteroseksualnega akta poročenega para z izključnim ciljem razmnoževanja, seveda ob tem ne sme biti niti sledu spolne sle, saj se izvirni greh, s katerim je rojen vsak človek, prenaša ravno skozi akt poželjivega seksa. Prav zaradi deklarirane moralne obveze duhovnikov in škofov, da bodo otroke in mlade ljudi spodbujali pri moralnem, duhovnem razvoju in »čisti« spolnosti, spolni prestopki delujejo še posebej dvolični. Uradna cerkev si poskuša panično zadržati tisto malo načetega zaupanja, zato vztrajno trdi, da so spolne zlorabe otrok le odklon nekaj sprevržencev, katerih odstotek je enak odstotku v drugih družbenih skupinah. Torej so duhovniki v primeru spolnih zlorab nenadoma enaki ostalim ljudem. S takšno »božjo imuniteto«, ki jim jo prinaša njihov poklic, in z ogromno priložnostmi za spolno zlorabljanje otrok (otroci so jim namreč popolnoma zaupani v času verouka in ministrovanja), še posebej pa z varovanjem in prikrivanjem njihovega kriminalnega početja s strani cerkvenih avtoritet, je duhovnik postavljen v idealno okolje za zlorabljanje mladih in ranljivih.
Spolne zlorabe med duhovniki so sodno pregonljive šele od leta 2006. Sklepamo lahko, da je večina primerov neprijavljenih oziroma so »javna skrivnost« v skupnosti prizanesljivih faranov. Od leta 2006 do 2020 je bilo spolnega nasilja v Sloveniji obtoženih devet duhovnikov, med njimi so se le trije znašli v zaporu. Dejanskih sprememb v prihodnosti ni pričakovati, v kolikor se ne spremeni odnos Katoliške cerkve do storilcev in tudi spolnosti na splošno, predvsem neznosnega moraliziranja in duhovniškega celibata. Slovenska RKC se še ni jasno zavezala k obvezni prijavi vsakega primera zlorabe na policijo. To dokazuje, da branijo zločince in jih skrivajo s premeščanjem iz ene župnije v drugo, namesto da bi jih prijavili policiji. Raziskava javnega mnenja iz leta 2015 je pokazala, da imajo slabši ugled od RKC samo še politične stranke in državni parlament.
