Nasilni moški, revni moški

Ob vseh novicah o nasilju v partnerskih odnosih so se nedavno v javnosti pojavili še posnetki nasilja v šoli, ki so ga izvajala tudi dekleta, kar je še bolj vznemirilo javnost. Za dekleta naj bilo sicer bolj značilno družbeno nasilništvo, ko neko dekle izključijo iz družbe, iz popularnih krogov.  Področje ženskega nasilja ostaja slabo raziskano, morebiti tudi zato, ker ne vključuje toliko fizičnega nasilja, ki je bolj domena moških. Statistika je znana in se navaja v mnogih člankih in oddajah. Moški se skoraj štirikrat pogosteje odločajo za samomor kot ženske, pogosteje posegajo po drogah in alkoholu ter so v večini primerov krivi za nasilje v družini. Kot tudi za umore, masovne poboje, spletno in spolno nasilje … 

Zakaj se torej na ravni države odločno in pametno ne pristopi k tej pereči problematiki? Nevladne organizacije na tem področju sicer delujejo, a gre za po obsegu za dokaj majhne projekte, ki lahko služijo (napačnem) vtisu, da se stvari premikajo. Na Mirovnem inštitutu so v okviru mednarodnega projekta Aktiviranje nenasilnih moškosti na srednjih šolah in v mladinskih centrih začeli z izvajanjem medvrstniških delavnic o spolnih stereotipih, moškosti in nasilju. Na ta način se lotevajo prevladujoče norme moškosti, ki jih podpirajo tudi mediji in popularna kultura. Delavnica temelji na podmeni, da je moškost jasno povezana z nasiljem in je za moškega lahko celo točka identitete. Cilj delavnic je zato mlade ozaveščati o pozitivnih zgledih moškosti. Udeleženci in tudi udeleženke odgovarjajo na vprašanja, kot so: Kaj v družbi pomeni biti pravi moški? Kakšen moški v družbi stereotipno velja za pravega moškega? Kakšne lastnosti, obnašanje, izgled mora imeti »pravi moški«? A ključno je opažanje ene izmed udeleženk delavnice v Novem mestu, objavljeno na spletni strani projekta: »Delavnica je bila super, vendar mislim, da bi o tem morali govoriti že v osnovnih šolah, ko mladi še nimamo tako razvitih mnenj in jih je lažje spremeniti.« Ta izjava izraža, kako ključno je ozaveščanje in vključevanje teh vsebin v izobraževalne programe. V ameriških šolah, kjer je ogromno nasilja, so teme s področja študij spolov, nenazadnje tudi seksualnosti, izključene iz učnega načrta.

Poskus spreminjanja tradicionalnega samopojmovanja mladih moških z delavnicami je pohvalno, a potrebne so sistemske spremembe v šolstvu, kulturi in medijih. Zgolj uvesti nov akademski izraz, recimo »nova moškost« ni dovolj.  Spreminjanje, preurejanje in preseganje spolnih norm in razlik in poskusi novih opredelitev, kaj pomeni biti moški v skladu z načeli enakosti spolov, je naloga celotne skupnosti. Na srečo večina moških ni nasilnih. Poleg tega so ključne za razumevanje nasilja tudi razredne okoliščine, ki vplivajo na razširjenost določenega tipa moškosti. Eden od stebrov moškosti je tudi zmožnost materialne skrbi za družino. Ta odnos lahko postopoma spreminjamo, a izključevanje moških in žensk iz krogotoka družbe lahko privede do nasilnih odzivov. Ti so posledica  legitimnih frustracij moških (in seveda žensk), ki ne dobijo zaposlitve in/ali se utapljajo v dolgovih, ob tem pa skrbijo za otroke.  Pomembno je, da o tem spregovorijo tako učenci kot starši in učitelji. 

Bistveno je zvišati obete mladih moških. Zaznati je recimo vse manjše število vpisov fantov na visoke šole in fakultete. Tu je še vpliv družine in cerkve, ali ni slednja najočitnejši primer, kako moškost kontrolira ženskost? Kar se tiče medijev, pa gre sodeč po doslej najobsežnejši raziskavi TV-vsebin, namenjenih otrokom (Gender in children’s television worldwide), medijski konstrukt ženskosti in moškosti krepko v prid »močnejšega« spola. Analiza programa v 24 državah je pokazala, da so trije od štirih likov v otroških oddajah moški. Ali drugače: med 26.342 glavnimi liki je zgolj 32 odstotkov predstavnic ženskega spola (največ na Norveškem, najmanj v Argentini).  

Danes je večina družbenih pojavov vezana tudi na vprašanje spola. Mnogo svetovnih zvezdnic in malo manj zvezdnikov se je v zadnjem času javno razglasilo za feministe. Na drugi strani pa konzervativci tako imenovano krizo moškosti pripisujejo prav »levičarski ideologiji« spolov. Madžarski premier Viktor Orban je pred nekaj leti na fakultetah oklestil predmetnik (študije spolov), da bi tako ohranil »tradicionalne vloge spolov«. Odločitev slovenske državne politike je, na katero stran se bo postavila. A zdi se, da je pri nas to le še eden od zastavkov v kulturnem boju »levice« in »desnice«, zato ne gre računati na tektonske premike, ki zahtevajo soglasje.

SIMON SMOLE