Hip za strip: Hercegnovski strip festival

“To je kot maturantski izlet za striparje!” mi je že pred leti Hercegnovski strip festival (HSF) neuspešno reklamiral nek slovenski stripar. Ko sem kasneje ugotovila, da se v črnogorsko mestece ob morju vsako leto zgrnejo svetovno znana imena iz sveta stripa, sem se odločila dogajanje vendarle preveriti tudi sama. Na družbenem omrežju sem med prijatelje dodala dvometrskega Jovana Subotića, enega od glavnih organizatorjev, ki mi je v roku petih minut odpisal: “Ne ovinkariva. Prideš na festival?” Hitro sva se zmenila, da bom tam predavala o Mikiju Mustru in nekaj tednov kasneje, v začetku septembra, sem prvič v življenju pristala v Podgorici. Letališče v Tivatu že več let nima direktne linije iz Ljubljane.

Že prvi večer so v centru mesta Herceg Novi otvorili štiri razstave: razstavo plakatov, ki so jih za festival zrisali glavni gostje; razstavo, na kateri se jih je vseh dvanajst predstavilo s svojimi drugimi deli; razstavo Stevana Subića imenovano Deset let kasneje in razstavo posvečeno Cortu Malteseju, na kateri so predstavili njegovo dediščino in delo Hugo Pratta. Kdor je zamudil otvoritev razstav, je lahko vseeno že prvi večer malo kasneje užil še eno kvaliteto tega festivala: koncerte kvalitetnih glasbenih izvajalcev iz regije. Na ploščadi trdnjave Forte Mare so prvi večer zaigrali PAKS, zmagovalci Bunt Rock Festivala, ki so jim sledili Ida Prester & Lollobrigida, ki so obiskovalce razgreli do te mere, da so nekateri z njimi zaplesali kar na odru. Da ne bomo govorili o imenih, recimo le, da sta tam zaplesala tudi eden od risarjev Batmana in eden od risarjev Lokija.

Po dolgi noči smo se zbudili v vroče sobotno jutro, ki so ga nekateri od risarjev na glavnem trgu z risanjem za obiskovalce (tudi na majice) začeli že v dopoldanskih urah, popoldne pa so se začele še prve predstavitve. Sestri Sara in Silva Dervanović, sorazmerno sveži sili domače scene, sta predstavili prvo črnogorsko mango v albumski obliki. Čeprav bo imela regionalne specifike, sta se onomatopoetske izraze denimo odločili zapisati kar v japonščini, saj: “Tako izgleda lepše. Kaj naj sicer napišem? Skok skok, hod hod, trč trč?”

Svoje delo sta skoraj predstavila tudi Luka Rakojević in Dragan Lučić, ki jima do festivala ni uspelo natisniti obravnavanega stripa in sta hotela promocijo že prestaviti, ampak sta “preveč Nikšićana, da bi kaj takšnega dopustila.” Vseeno smo izvedeli, da bo kaj kmalu izšlo delo o velikih avtorjih, ki imajo vsaj nekaj veze s Črno goro. Med njimi bodo veliko ime jugoslovanskega stripa Andrija Maurović (ki je bil rojen blizu Kotorja očetu Črnogorcu in mami Slovenki), animator Dušan Vukotić, ki je “edini hrvaški oskarjevec, ki je v resnici Črnogorec” (ampak je po mnenju avtorjev še danes podcenjen), Laza Sredanović in še kdo. Sledila jima je predstavitev Super Stele, ki jo je izdala Evropska hiša v Črni gori in je nadaljevanje lanske izdaje, ki je bila prav tako stripovska verzija didaktičnih materialov o Evropski uniji. Črna gora naj bi leta 2028 predvidoma postala 28. država EU.

V “srbskem sklopu” sta mizo zasedla še Aleksa Gajić in Sara Novaković. Slednja je predstavila nov 120-stranski strip Utabanom stazom, ki ga je sprva hotela narisati na 1.600 straneh. Vse so “ne povsem kolorirane, ampak v nekih histeričnih psihedeličnih barvah.” Ukvarja pa se že tudi z novim stripom, ki nastaja hkrati v srbščini in v angleščini, pravi pa, da bi nekoč želela delati za francoski trg. Gajić jo je pri tem šaljivo podrezal: “Kaj pa sploh vedo francoski scenaristi? Pišejo samo tisto, kar se prodaja, tisto pa ni zanimivo.” Menil je, da je se njeno delo od drugih razlikuje že po tem, da iz neke druge forme prehaja v formo stripa. Novaković mu je na to odgovorila, da je to morda zato, ker je nedavno izdani strip naredila po lastni ideji, kajti, ko dela po tujih scenarijih, izgubi “pol veselja do dela.”

Napovedana je bila tudi promocija stripa Alekse Gajića in Milana Mišića, a jima prav tako do festivala, ki je potekal v začetku septembra, to ni uspelo. Napovedujeta pa izid do beograjskega knjižnega sejma, ki bo konec oktobra. Gajić je zato spomnil na svoj že izdan Gornji-dolnji ter Levi-desni strip (ki sta tako poimenovana, ker se tako tudi odpirata) in strip, ki je nastal tako, kot je, po njegovih besedah, zdaj v trendu – v sodelovanju s književnikom.

Avtorica pričujočega prispevka se zadnje prezentacije stripa o svetem Jeri, ki je ta dan potekala kar v cerkvi, zaradi fizioloških potreb po hrani, ni udeležila. Zaradi dobre mednarodne družbe pa zamudila tudi koncert banda 16-osam-23, poimenovanega po merah centimetrov standardne opeke, v katerem kot frontman nastopa srbski stripar Vuk Popadić. Artan Lili, ki so jim sledili, po pripovedovanjih niso dosegli uspeha oziroma vzdušja nastopa prve zasedbe. Melanholično glasbo je spremljalo petje v srbščini, ki je bila polovici publike nerazumljiva (saj jih je bilo od okoli 150 gostov festivala vsaj polovica iz drugih govornih področij), a atmosfero je v resnici zmotilo pretirano navdušeno poskakovanje in režiranje publike s strani basista, ki je z navijanjem, naj damo “roke gor”, večkrat pokazal, da v resnici niti ne igra vsega v živo. Kljub temu, da je dvignil roke gor tudi sam, se je glasba še kar predvajala. Njegova poskočnost, ki je obratno sorazmerno naraščala z navdušenjem publike, je izpadla ironično in več obiskovalcev še bolj ohladila.

Nedelja je minila ob sejmu in risanju ob plaži, pri vadišču vaterpolističnega kluba Jadran. Ta dan je polovica tima srbskega stripovskega podkasta Stripovedač ugotovila, da na vprašanje o prvi stripovski ljubezni ženske okoli njega največkrat odgovorimo z: “Asterix,” moški pa z: “Zagor”. Nato smo se prestavili nadstropje nižje. Poleg mojega predavanja o Mikiju Mustru ob letošnji stoletnici njegovega rojstva, je klubsko dvorano zasedel še intimni in produkcijski par scenaristke Joanne Starrer in risarja Kharyja Randolpha, ki sta znana predvsem po svojem delu za založbo DC. Starrer je razložila, da naj bi stripovski scenarij zajemal čim več opisov akcij, čustev in dejanj, poleg tega pa tudi opise likov. Randolph je dodal, da je scenarij prejel že tudi ustno, ko so mu kar po telefonu povedali, kako naj izgleda prvih deset strani, “Lahko narišem štiri strani pretepa, saj moram vedeti le, kje začeti in kje končati, ampak za čustvena stanja in druge detajle zgodbe, rabim vedeti več,” je dodal. Starrer pa je razložila, da imajo pri DC tudi določene omejitve: “Nekoč sem napisala, da gre Supermanova ‘mama’ v Smallville na drag show in spije mimoso. Vse je bilo v redu, ampak alkohol sem morala nadomestiti z brezalkoholno pijačo.” Dodala je še, da risarji ne rabijo poznati celotnega DC vesolja, zgrajenega okoli posameznih likov, scenaristi pa morajo vedeti vse, kar se je v zvezi z njihovimi junaki dogajalo pred tem.

Da dobi ideje za nove zgodbe, Starrer veliko časa presedi pred televizijo in gleda resničnostne šove, da vidi, kako drugi ljudje reagirajo v različnih situacijah. Randolph pa se v risanje vživlja tako, da posluša glasbo, za katero predvideva, da bi jo poslušal lik, ki ga riše. “Zelo mi pomaga, da sem prej delala kot urednica, ker zdaj vem, česa ne smem napisati,” je nadaljevala Starrer. “Dostikrat pozabljamo, da mora risar vsako novo lokacijo v celoti narisati, predstaviti, kar mu podaljša proces dela, sicer lahko goljufa z več kadri detajlov, sencami in podobnim.” Oba menita, da je stripovska scena v ZDA v odličnem stanju in, da je bila dobra pridobitev za DC, da ima sedaj žensko odgovorno urednico. Na vodilnih položajih naj bi bilo nasploh vse več žensk, kar pozdravljata, saj tako prihajajo do izraza novi, drugačni pogledi. “Ljudje ne berejo več toliko, kot so nekoč, ampak vidimo lahko vse več zanimivih zgodb. Ne govorim o Marvelu in DC, oni pač morajo ponavljati vedno ene in iste zgodbe. Midva imava včasih problem, ker želiva delati za mlajšo publiko, večina bralcev pa je starejših. Mlajši se v zadnjem času vračajo k branju stripov predvsem zaradi mange,” je zaključil Randolph.

Več gostov se je v ponedeljek odpravilo domov, zato smo nekateri koncert večer prej kar izpustili, zavoljo dolgih pogovorov v lokalih s tistimi, ki jih morda dolgo ne bomo več videli. Spet drugi so se odločili za drugačno taktiko in so si prinesli delo celo s seboj ter šli zvečer kar risat v sobo. Med drugim smo slišali tragično zgodbo o triurnem risanju skozi večer, ki ga je avtor nazadnje pozabil shraniti. Vseeno smo se malo pozabavali s tetovažami za enkratno uporabo v bližnjem baru GOT, saj je bilo precej zabavno videti, ali si bo človek, ki riše za DC, nase nalepil recimo Spidermana, ali bo raje vztrajal pri kakšnem drugem liku, kot so Tačke na patrulji.

Ponedeljek je minil dogodkovno manj nabito, ob risanju na novi plaži, ki mu je v večernih urah sledil nastop dua Moby Dick, ki sta ob izvajanju hrupne eksperimentalne elektronske glasbe risala in brisala na veliko platno. Podoben performans sta menda izvedla že na otvoritve. Oder je za njima zavzela DJ Andrea Nox in v Herceg Novi vpeljala še elektronske ritme. Kljub malo krajšim septembrskim dnevom je vladalo pravo poletno vzdušje, ki so ga še začinili povsod prijazni ljudje in dobra hrana, ki pa je bila le redko vegetarijanska. Morje je bilo zraven bolj “za okras”, saj je bilo večino časa enake temperature kot zrak in si lahko na ohladitev gladko pozabil.

Sama sem zaradi dela preskočila torkov izlet v bližnje mesto Tivat in na goro Lovčen, kjer se je, za razliko od nižje ležečih predelov, sonce izza oblakov prikazalo šele ob koncu dneva. Izpustila pa sem tudi že prav tako tradicionalno druženje v t. i. PRC-u, neke vrste “mehki curi” oziroma lokalu ob dnevnem centru za upokojence, kjer je druga ekipa dan preživela ob risanju in lozi. Zvečer je sledil koncert banda Boka All Stars, v sklopu katerega smo lahko na saksofonu videli tudi hercegnovčana Ramba Amadeusa. Skupaj s skupino Chenova so nastopili v romantičnem amfiteatru pod številnimi lučkami med gledališčem in razpadajočo, nekdaj kulturi namenjeno bližnjo stavbo.

Slogan “Comics is love” (v prevodu: stripi so ljubezen) ne bi mogel bolje opisati festivala, ki temelji na sproščenem druženju v še bolj sproščenem okolju. Celo situacija z vodo, ki bi jo kje lahko vzeli za dramatično in je povzročila, da so se nekateri kopali bolj kot ne samo v morju, ne pa tudi tuširali, ni bila nikjer sprejeta kot negativna, z njo smo se pač sprijaznili. Zaradi čiščenja vodovodnih cevi dvakrat letno Herceg Novi namreč nima dostopa do vode, razen štiri ure dnevno, dve uri zjutraj in dve uri zvečer (ki so lahko včasih prezgodnje ali prepozne za festivalski urnik). K sreči so nekatere nastanitve in restavracije na to pripravljene in imajo lastne zalogovnike vode, vendar ne vse. A saj veste, kako gre: ob morju, še posebej v Črni gori, se vse jemlje s precejšnjo mero lahkotnosti. Četudi te sredi noči, ko z ekipo nič hudega sluteč še sedite ob robu ceste in pijete poslednje pivo, v oblak dima zavije majhen tovornjak, ki vse naokrog šprica sredstvo proti komarjem kot v kakšnem distopičnem filmu. Morebitnih posledic v obliki supermoči prisotni do danes še nismo opazili.

Morda zveni, kot da je festival mineval predvsem ob raznovrstnih pijačah, a tudi v večernih urah se je ob tem našel čas za risanje. Nekateri na svoje delo sredi noči sicer morda niso bili najbolj ponosni (zato njihovo poimenovanje tukaj izpuščam), so pa s tem povzročili pravo serijo risanih odgovorov na delo, ko so se hoteli risarji naslednji dan bolje izkazati s sliko na isto vsebino. Vsak seveda v svojem stilu. Nenazadnje so bili tu bolj alternativni avtorji tipa Yuri Landman (ki se redkeje ukvarja s stripom in je praviloma bolj poznan po svojih inovativnih inštrumentih in sodelovanju z bandi kot so Sonic Youth, svojo eksperimentalno glasbo pa je na festivalu udejanil tudi v živem nastopu) in Tristoon, a tudi bolj komercialni, kot so Luca Strati (ki mdr. riše Red Sonjo), Jock (ki je zaslovel z risanjem Judge Dredda, danes pa redvsem Batmana in Wolverina), Jill Thompson (ki je risala Wonder Woman, znana pa je tudi po sodelovanju z Neilom Gaimanom pri stripu Sandman), Marco Santucci (ki je risal vse od Mister Noja do Justice League in Supermana), William Simpson (ki je risal Game of Thrones), Francois Boucq in drugi. Nekateri so na festivalu že stalni gosti. Z italijanskimi avtorji sem zaradi jezikovnih ovir žal preživela manj časa, ampak z vsemi smo se že po par dneh strinjali, da bo vrnitev v “resnično življenje” težka.

HSF je sicer festival “balkanskega tipa”, kjer je pogovorov manj, večina dogajanja se odvija zunaj in je v prvi vrsti namenjen druženju, risanju, mreženju, neformalnim pogovorom. Takšni festivali se precej razlikujejo od bolj zahodnjaških festivalov, na katerih avtorji od jutra do večera za zaslužek rišejo v z neonkami osvetljenih dvoranah, živijo zgolj za prodajo in se zvečer družijo le, če se sami namenijo kam. Tu pa so vsak dan poskrbeli za koncert in nikogar niso nikoli priganjali. Na zadnji dan, ko je deževalo, so TBF nastopili celo v gledališki dvorani, a vesele in plešoče publike to ni oviralo. Je pa dež skrajšal vsakoletno vožnjo s katamaranom, na kateri se ponavadi nariše strip in ga, zapečatenega v steklenico, vrže v vodo. Nekaj steklenic so po preteklih edicijah že našli predvsem ob italijanski obali. Letošnje morajo v morje šele odpeljati, saj so tisto sredo zaradi nevihtnih razmer ostale na obali.

Kljub temu, da se spomini s festivala še niso dodobra usidrali in nekje na robu podzavesti še vedno živijo kot vzporedna sanjska realnost, so Nebojša, Jovan in Simke z mislimi že pri 20. festivalu, ki se bo odvil prihodnje leto in na katerem napovedujejo tudi nastop ene od velikih slovenskih glasbenih zasedb mednarodnega kova, katere ime naj zaenkrat še ostane skrivnost. A glasba, čeprav je kvalitetna, ni v ospredju dogajanja tega festivala. Njegova največja kakovost je ta, da lahko v nekaj dneh tam najdete svojo stripovsko družino, zgradite trdna poznanstva, dobite sveže ideje, oziroma nove sodelavce, dodatno skravžljate kreativni del vaših možganov ali pridobite “zgolj” globlji vpogled v delo ljudi, ki ste jih morda prej občudovali le na piedestalu, zdaj pa ste se lahko z njimi povezali že zato, ker ste ugotovili, da imate vsaj eno skupno ljubezen – strip. Hercegnovski strip festival je zato pomemben steber scene, ki že na neki metafizični ravni, v toplem objemu vstopa v prelep Bokokotarski zaliv, gradi skupnost v času, ko so nanjo marsikje drugje že povsem pozabili.

Pia Nikolič