Naredite to Ljubljano spet zeleno!
Politiki pred volitvami radi govorijo o novogradnjah, saj premo sorazmerno s količino betona kupujejo glasove volivcev. Borba za višje pokojnine ali za odpravo dodatnega zavarovanja se navzven pač ne vidi tako dobro, da bi prepričala večino javnosti. Ker pa volitve niso vsako leto, nekateri projekti ostanejo zgolj gradbene jame. Tista na križišču Dunajske in Topniške ulice v Ljubljani, na koncu Bežigrajskega dvora, je tako preraščena, da so njeno zelenje v zadnjih dveh letih preobrazili v pravi trajnostni park.
Za izgradnjo soseske, v kateri se gradbena jama nahaja, so leta 1994 na istem mestu porušili objekte nekdanje Topniške vojašnice, na njenem mestu pa zgradili 251 stanovanj s pritličjem, namenjenim poslovnim prostorom. Prostor, ki je ostal gradbena jama, se nahaja na preostanku parcele, ki so ga namenili objektu državne uprave, za katerega ni bilo nikoli izdano gradbeno dovoljenje. Čas, ko bodo na tem mestu zgradili novo sodno palačo po letih čakanja, ni več tako daleč.
Lastnik parcele v izmeri 18.000 kvadratnih metrov je Ministrstvo za pravosodje, v dogovoru s katerim je društvo Trajna na tem mestu postavilo začasni produkcijski prostor Krater, ki »deluje kot prototip mehanizma za regeneriranje zemeljskega površja, ki na ruševinah urbanih ekosistemov oblikuje nove svetove.« Pogodba iz leta 2020 je zagotavljala društvom in naključnim ali namernim obiskovalcem uporabo tega prostora do letos, ko naj bi se odprla možnost podaljšanja pogodbe, a do tega verjetno ne bo prišlo. Letos naj bi namreč resnično začeli graditi novo sodno palačo, za katero so že izbrali podobo. Arhitekturni natečaj so izvedli že pred petnajstimi leti, nato pa lani še enega, ki je za izhodišče uporabil urbanistično podlago iz devetdesetih let. Matevž Granda je v reviji za arhitekturo Outsider komentiral: »Vsi natečajniki so bili prikrajšani za bistven razmislek o kontekstu in navezavi na obstoječi prostor.« Kritike so letele tudi na ceno izbranega projekta arhitekturnega biroja Pevk-Perović, ki naj bi stal 135 milijonov evrov, medtem ko so nekateri drugi predlogi stali od 20 do 50 milijonov evrov manj. Na tem mestu naj bi sicer stala zgradba, ki bi služila drugim upravnim namenom, saj naj bi sodno palačo zgradili na zemljišču ob Masarykovi, za katero se natečaj (še) ni izvršil.
Vsaj do konca poletja naj bi s 4000 kvadratnih metrov veliko površino še vedno upravljal Krater, ki se bo zaradi slabega vremena letos odprl šele 6. maja. Več društev, ki deluje na tem področju s svojimi aktivnostmi, opozarja na degradirane ekosisteme, ki so biotsko zelo raznovrstni, zmanjšujejo učinke urbanega pregrevanja, zmanjšujejo hrup in prečiščujejo zrak. V Kraterju je namreč moč najti več mobilnih proizvodnih postaj, na primer za izdelavo papirja, lesno delavnico in mikrolaboratorij. Pri njih gostuje zavetišče za zavržene rastline in ribnik želja oziroma urbano zavetišče za zlate ribice, ki so bile ujete v naravi v ribnikih in kanalih, iz katerih so začele izpodrivati ostale vodne prebivalce. Ribice s svojimi izločki nudijo hrano rastlinam in jedo ličinke komarjev in drugih insektov, rastline pa ribam omogočajo čisto vodo. V parku so imeli lani poletno šolo oblikovanja novih materialov iz lokalnih rastlin in druge delavnice. »Prizadevamo si, da bi Krater postal prostor medvrstnega srečevanja, ki bi ob pomoči bogatega programa izobraževalnih in raziskovalnih aktivnosti nudil poligon za eksperimentiranje s sonaravnimi načini proizvodnje, oblikovanja in izmenjave dobrin mestu,« pravijo organizatorji.
Ob vstopu v Krater vidimo, da gre res za zeleno oazo sredi mesta. Visoka drevesa, travniško rastlinje in ograja, ki že leta zakriva pogled na Dunajsko, ustvarijo vtis hitrega potovanja iz mesta v naravo, čeprav le z nekaj koraki. Javni prostor, ki je večino popoldnevov odprt za kogarkoli, ki pride mimo, deluje sproščujoče in odgovarja na nečloveško urbanistično politiko Ljubljane, ki jo vodi podžupan Janez Koželj. Zaprtje med epidemijo koronavirusa je pokazalo, kako pomembna je vegetacija v mestu, a namesto tega so novi trgi, kot sta Prekmurski trg ali obnovljeni trg Mladinskih delovnih brigad, bele marmorne površine. Namesto da bi povečali zelene površine, ko se že mestni veljaki tako hvalijo, da je Ljubljana zeleno mesto, so jih marsikje zmanjšali. Bleščeč marmor že v pomladnih dneh, ko sonce še ni tako močno, povzroča probleme. Ne le zaradi toplote, ampak tudi zaradi oteženega gledanja v smeri trga. Poleti se bo izkazalo, kako škodljiva je bila taka sprememba, saj meščani ne bodo morali niti sedeti na razgretem marmorju. Namesto da bi velika drevesa, ki so tam kraljevala prej, metala široko senco in hladila ozračje okoli prometnega križišča, bodo kržljava drevesca komaj zaživela na svojih nekaj kvadratnih centimetrih, prej kot premagovala pa se bodo morala z vročino boriti za življenje.
V času hitrih podnebnih sprememb je gojenje zelenih površin še kako pomembno, njihova pomembnost bo le naraščala. Meščani hlepijo po več zelenja, zato je tudi gradbena jama na Resljevi ulici že več kot deset let skupnostni vrt Onkraj gradbišča, a tudi ta naj bi kmalu izginil.
Ob vse pogostejši gradnji atrijev z vrtovi na notranjih dvoriščih stavb, ki navzven kažejo le svojo betonsko podobo in prenavljanju javnih prostorov v oslepljujoče bele površine, Ljubljana kaj kmalu ne bo več zeleno mesto. Morda bi se lahko ob spominjanju na 150 let rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika spomnili vsaj na njegove napredne prakse trajnostne in reciklažne gradnje ter vpeljevanje dreves in zelenih površin v okolico vsake zgradbe.
