»Morda se komu kdaj zdi, da kršim pravila protokola, ampak ne gre za namerno ravnanje, na ta način se želim približati ljudem.«

Urška Klakočar Zupančič s svojimi nastopi in izjavami v vlogi predsednice Državnega zbora pogosto vzbuja pozornost tako splošne kot politične javnosti. S svojo zdaj že prepoznavno neposrednostjo opozarja, da je ženskam v politiki in družbi nasploh težje kot moškim, sploh tistim, ki si drznejo stopati iz tradicionalnih družbenih okvirjev. Z njo smo se pogovarjali v njeni pisarni v Državnem zboru. Pogovor je od začetka tekel sproščeno, kot je bilo pričakovati. Tudi po zaključenem uradnem delu intervjuja smo pogovor nadaljevali in predsednica je v svojem radoživem in iskrenem slogu govorila o družbenih temah, ki se je posebej dotikajo. Zagotovo je največji vtis na sogovornika naredila njena za političarko nenavadna iskrenost, ki je tudi razlog za njeno nekonvencionalno politično obnašanje, ki je v slovenski javnosti povzročilo različne odzive, od navdušenja do zgražanja.

Veljate za žensko, ki se svoje visoke politične funkcije ne boji opravljati na drugačen, svojski način. Ste zelo radoživi in sproščeni, zagotovo drugačni od predhodnikov. Zagotovo se zavedate, da bo vsaka vaša nekonvencionalna poteza naletela na odziv, ki verjetno ne bo prijazen. Gre pri tem za premišljeno taktiko, delate to z namenom, da bi v politično kulturo vnesli nov način političnega delovanja in postopoma vplivali tudi na percepcijo ljudi o politikih in politični kulturi pri nas?

Prihajam iz okolja, ki sploh ni bilo politično obarvano. V trdne okvirje družbeno sprejemljivega ravnanja so me umestili že starši, predvsem pa kasneje učitelji in v teh okvirih se gibljem tudi danes. Morda se komu kdaj zdi, da kršim pravila protokola, ampak ne gre za namerno ravnanje, na ta način se želim približati ljudem. Sama izhajam iz ljudstva in tega tudi funkcija, ki jo opravljam, ni spremenila, še zmeraj se tako počutim. Zato se skušam približati ljudem tudi v politični vlogi, ki jo opravljam. Včasih to naredim bolj nerodno kot sicer, ampak ne gre za slabe namene, želim zgolj pokazati, da sem ena izmed ljudi in da delam v njihovo korist. Nima smisla iskati skritih namenov v mojih občasnih prestopih meja protokola. Jaz sem takšna oseba in tako delujem, tako bo tudi v prihodnje. Seveda se zavedam, da delovanje na tako visoki politični funkciji zahteva določen formalizem, ampak potrebno je posodobiti tudi način delovanja in obliko političnega nastopanja. Spreminjati formo političnega udejstvovanja pa je mogoče le s prestopanjem uveljavljenih meja političnega protokola. Ne vidim nobene škode v tem, da je političarka malo bolj sproščena, da se nasmehne in izrazi pozitivna čustva, to je odraz človeške topline, ki jo v teh časih še posebej potrebujemo.

Mogoče sem se narobe izrazil, nisem ciljal na vašo preračunljivost, bolj na premislek političarke, ki lahko in mora predvideti posledice in odzive na svoja dejanja v javnosti. Ste prva ženska na tem visokem političnem položaju, ste takšne negativne odzive dobili ravno zato, ker ste političarka?

Kot rečeno, prihajam iz drugega delovnega področja in sicer iz sodstva, kjer je večinoma ženski kolektiv. Tam resnično nisem doživljala takšnih šovinističnih in seksističnih izpadov, kot sem jih po vstopu v politiko. Tega nisem bila vajena. Pri nas doma takšnega odnosa do žensk ni bilo, tudi v okolju, v katerem sem odraščala, česa takšnega nisem doživljala. Tudi ne kot študentka in kasneje v profesionalnem življenju kot sodnica. Ko sem prišla na politični položaj, me je presenetilo, kako prisoten je seksizem in šovinizem v družbi. Presenetilo me je, kako je ženska na tako visokem političnem položaju deležna takšnih negativnih odzivov v primerih, ko bi moškemu pogledali skozi prste ali pa sploh ne bi opazili, da počne kaj »spornega.« Na splošno se v družbi moškim dovoljuje veliko več, kot se ženskam. Tega nisem bila vajena, zato nisem pričakovala, da se ljudje še zmeraj odzivajo na takšen način. Tudi barva čevljev je povzročila družbeno polemiko, pa gesta, da dvigneš obe roki, namesto zgolj ene, in pomahaš, kar je bolj družbeno sprejemljivo.

Če se navežem na vaše besede o seksizmu v politiki, kako pa naj se političarke, ki doživljajo seksistične napade, odzovejo? Javnega poniževanja žensk s strani moških kolegov v naši politični zgodovini ni bilo malo. Ali lahko kot vodilna v parlamentu, z lastnim zgledom, uveljavite nekakšne splošne smernice, kako se odzvati v takšnih primerih?  

Poglejte, če sem jaz postala vzor oziroma nekakšen »ledolomilec«, ko gre za omenjena vprašanja, se je to zgodilo mimo mojega zavestnega napora. Nisem vstopila v politiko z namero boriti se izključno za ženske pravice ali pa izpostaviti »ženskost« v političnem prostoru. Moj namen, cilji in delovanje so drugje, kot političarka namreč delujem na področjih, kjer se dogajajo največje socialne stiske. Posebej sem aktivna, ko gre za otroke s posebnimi potrebami, starostnike, pa tudi pri skrbi in zaščiti živali. Mislila sem, da se ne bo potrebno tako angažirati na področju enakosti spolov. Potem, ko sem spoznala, kakšna je situacija v politiki, sem se tudi na tem področju bolj angažirala. Glede odzivanja političark, ki ga omenjate v vprašanju, menim, da bi bilo prav reagirati ob vsakem seksističnem ali šovinističnem napadu na ženske. Žal mi je, da se nisem javno odzvala, ampak zgolj posredno, ko sem gostovala pri Urošu Slaku v oddaji 24 ur zvečer. Šlo je za reakcijo javnosti in medijev v primeru finske predsednice vlade Sanne Marin, ki je organizirala zabavo pri sebi doma in je potem, ko so jo mediji napadli, da naj bi uživala droge, opravila testiranje in javnosti posredovala rezultate.

Žal mi je, da takrat nisem v javnem prostoru rekla, da če nekdo doma priredi zabavo, na kateri se smeje, pleše in zabava, ni nujno pod vplivom drog, to je ja nekaj normalnega in človeškega. Zaželeno je, da se ljudje smejijo in dobro počutijo. Premierka Marin je pred medije stopila s solzami v očeh in takrat sem občutila in razumela, zakaj je to naredila, bila je v stiski. Mnogi so komentirali, da je dokazala svojo nedolžnost. Počakajte malo, ona naj bi dokazovala svojo nedolžnost? Kam smo pa prišli? Dokazuje se krivdo, ne nedolžnosti! Tudi meni se zgodi, da kaj naredim iz stiske, nekaj, česar sploh nisem dolžna narediti, zato ker čutim, da moram dokazovati svojo nedolžnost, kar ni prav in to moramo spremeniti. Trudila se bom to spremeniti, da ne bomo ženske, ker včasih bolj čustveno reagiramo, morale dokazovati svojo nedolžnost. Ljudje smo čustvena in razumska bitja. Pravijo, da je potrebno v politiki skrivati svoja čustva. Ja, ko gre za sovražna čustva, ta je potrebno racionalizirati, jih ustrezno predelati in pretvoriti v argumente. Pozitivna čustva pa je potrebno pokazati.

Navezal bi se na besedo stiska, ki ste jo večkrat omenili. V evropski raziskavi Indeks enakosti 2022, ki jo opravlja Evropski inštitut za enakost spolov, so zaznali nazadovanje na področju zdravstvene oskrbe. Ta se je poslabšala za oba spola, a v večji meri za ženske, zlasti za starejše. Kako gledate na položaj starejših žensk, ki so med socialno najbolj ogroženimi skupinami? Raziskave kažejo, da se strukturna neenakost žensk s starostjo še poveča. Slabše izobražene ženske starejše od petdeset let zelo težko najdejo zaposlitev.

Vzroke za takšno stanje gre verjetno iskati v manjšem dostopu do izobraževanja za ženske v času njihove mladosti, ko govoriva o tistih starejših od petdeset let. Vzrok je tudi daljša življenjska doba žensk. Potem so tu še nižji dohodki ženske populacije. Večja verjetnost je, da ženska, ki ni imela dostopa do izobraževanja, pristane v nižje plačani zaposlitvi, in kasneje prejema nizko pokojnino. Mnoge so bile prisiljene opravljati naporna, tudi fizična dela, zato prihaja tudi do izčrpanosti in iztrošenosti. To so vzroki, zakaj je ta družbena skupina tako ogrožena. Posebej bi jo bilo potrebno nasloviti, saj gre očitno za družbeno skupino, ki potrebuje našo pomoč. Glede rešitev je pa potrebno preveriti, ali lahko tistim delovno sposobnim ponudimo primerno zaposlitev. Nekatere od njih, tiste mlajše, je mogoče tudi dodatno izobraziti. Potrebno se je zavedati, da so te ženske ranljive, zato ker niso imele takšnih družbenih možnosti, kot jih imajo današnje ženske. Zato je tako pomembno, da imajo ženske enake možnosti kot moški. 

Posvetiva se še vprašanjem, ki se tičejo vodenja parlamenta. Kako sodelujete z opozicijo, vas že pozivajo k odstopu? Kako poteka vaša komunikacija s poslansko skupino SDS? Koliko se sploh pogovarjate z njo? Se vam zdi, da je največja ovira za dvig politične kulture pri nas  radikalno ideološko razkolništvo v politiki in splošno v družbi? 

Z opozicijo kar dobro sodelujem. Na začetku je bilo več napetosti, potem ko smo se bolje spoznali,  smo se sprijaznili, da smo vsi zgolj ljudje, ki si želimo dobrih medsebojnih odnosov. Kakšnih večjih težav v komunikaciji zaenkrat ni in jih ne pričakujem. Seveda so nekateri poslanci bolj dostopni in pripravljeni na sodelovanje in pogovor, drugi pa manj. Ko gre za primerno izražanje med parlamentarnimi sejami med poslanci opozicije in koalicije ne delam razlik. V prejšnjem sklicu parlamenta nisem spremljala parlamentarnih sej, ampak zdi se, vsaj tako pravijo tisti, ki spremljajo delovanje parlamenta, da se je raven govora poslancev, predvsem na plenarnih sejah, dvignil. Torej so poslanci malo bolj pozorni na to, kakšne besede izgovarjajo, da osebno ne žalijo drugih, ampak uporabljajo argumente. Čeprav mnogokrat prihaja do ostre kritike, ki je nujna, ob tem bolj pazijo na izbor besed. Kar se tiče menjave generacij v političnem prostoru, pa moramo mladim dopustiti, da si razširijo obzorja in jim ne vsiljujemo ideoloških kalupov. Potem smo lahko optimistični, da bodo nove generacije politikov sposobne preseči ideološke delitve. Vsaj upam, da je temu tako. Nemčija je po drugi svetovni vojni doživela preporod tudi zaradi občutka kolektivne krivde. Še danes je v Nemčiji močan odpor do skrajnih desničarskih ideologij, nacizma in fašizma. Pri nas se to ni zgodilo, zato je naslednje generacije potrebno naučiti o resnični zgodovini, z vsemi belimi, črnimi in sivimi odtenki, a tudi, kdo je imel prav. Vsi moramo sprejeti, da smo bili v zgodovini včasih poraženci in drugič zmagovalci, zato kot narod nismo ne boljši in ne slabši. Naši predniki so bili na vseh straneh v vojni, to je potrebno sprejeti. Otroke je potrebno učiti strpnosti in vključevanja, potem se bo tudi politična kultura spremenila. A za vse to je nujna visoka stopnja zavesti pri ljudeh, zato moramo spoštovati tudi učitelje, ki imajo to zavest in poučujejo naše otroke, ker bomo le tako ustvarili boljši svet.

Kako vidite vašo politično prihodnost v kontekstu prizadevanja za urejanje in utrjevanje levosredinskega političnega prostora? Razmišljate, da bi kdaj zasedli izvršilni politični položaj, mislim na ministrsko mesto, ali ste v politiki, da bi opravljali protokolarne funkcije?

Poglejte, cilje prepoznavam tako na zunanjepolitičnem kot notranjepolitičnem področju. Ko gre za slednjega, želim predvsem spodbujati demokratizacijo, dialog in vključevanje. Tudi jaz imam svoje zavore, ko gre za ljudi, ki izražajo skrajna prepričanja imam meje, ki jih zelo težko prestopim, poskušam poslušati, a če gredo stvari predaleč imam težave s takšnimi ljudmi in to tudi priznam. Ko gre za skrajna prepričanja verjetno ne bi mogla sprejeti in sodelovati s posamezniki s takšnimi stališči.

Mislim bolj na to, če vežete svojo politično usodo na uspeh stranke Gibanja Svoboda ali boste svojo politično pot nadaljevali neodvisno od stranke, če pride do razhajanj v političnih pogledih?

Preden vam odgovorim na to vprašanje, naj samo še dokončam odgovor na predhodno vprašanje. Kar se tiče notranjepolitičnega prizorišča moje delo ni zgolj vodenje državnega zbora, biti varuh zakonodajnega postopka in proceduralne pravilnosti, da torej poskrbim za ustrezno obdelavo vseh uradnih aktov in za spoštovanje poslovnika Državnega zbora. Moj cilj je, da tudi vsebinsko nekaj naredim na področjih, ki so meni pomembna. Gre za izboljšanje položaja otrok s posebnimi potrebami, otrok, ki živijo v revščini in nasilju, zato prirejam tudi konference z nevladnimi organizacijami in predstavniki državnih institucij v veliki dvorani, kar ni bila praksa prejšnjih predsednikov Državnega zbora. Tudi delovanje na področju varstva in zaščite živali mi je pomembno. Lotila sem se tudi položaja starejših, to pomeni zagotavljanje različnih oblik dolgotrajne oskrbe, vključevanje starejših v družbeno življenje, torej aktivno upokojitveno obdobje, priprave na upokojitev in tudi zavzemanje za spodobne pokojnine. Pogovori in dejavnosti bodo usmerjene v dostojno življenje v starosti. To so moje notranjepolitične agende, ki bi jih rada uresničila in spravila v življenje. Poleg tega, da sem predsednica državnega zbora, sem tudi poslanka in to spada v moje delo poslanke, da se konkretno aktiviram na teh področjih. To poskušam doseči  z omenjeno organizacijo konferenc na te teme in z aktivnim sodelovanjem z akterji pri pripravi področne zakonodaje. Na zunanjepolitičnem področju pa odpiram vrata Sloveniji in sicer ne samo evropskih držav, saj so ta vrata že bolj ali manj odprta, ampak tudi držav izven Evrope. Srečujem se z mnogo veleposlaniki neevropskih držav, azijskih, južnoameriških, pa tudi afriških držav. Slovenijo poskušam odpreti svetu in vzpostaviti diplomatske odnose z državami, s katerimi še nimamo takšnih odnosov, ali pa so diplomatske vezi zelo skromne.

Glede moje nadaljnje politične poti pa takole, prepuščam se toku, da me odnese, kamor me bo pač odneslo. Imam svoje vrednote, našla sem jih v Gibanju Svoboda, verjamem, da bodo v stranki te vrednote gojili še naprej. Na ta način bo Gibanje Svoboda postala povezovalna, sredinska ali pa levo – sredinska stranka, ki bo sposobna te vrednote udejanjiti. Nekaj so besede, drugo pa njihovo udejanjanje. Želim si, da skupaj stopam naprej po tej poti, saj posameznik ne bo naredil nič oziroma bo naredil zelo malo, veliko več lahko opravimo kot skupina enako mislečih.

Torej vrednote, ki jih zastopate, prepoznate v tej stranki, ampak ne razmišljate pa, da bi prevzeli bolj izvršilne, tudi bolj odgovorne politične funkcije v vladi, če bi stranka ponovila volilni uspeh? Zakaj niste na političnem položaju, kjer bi imeli izvršilno moč?

Po eni strani je prezgodaj govoriti o prihodnjih političnih funkcijah. Po drugi strani pa, ko sem že razmišljala o izvršilnih položajih, sem se po zmagi stranke Gibanje Svoboda na volitvah videla na položaju ministrice za pravosodje, saj ta resor poznam do potankosti. Po volitvah se je tudi zaradi koalicijske aritmetike izšlo tako, da sem pristala na sedanjem položaju, in moram povedati, da kar se tiče socialnih tem, je položaj, ki ga zasedam, boljši, kot pa če bi postala ministrica za pravosodje. Takole vam bom povedala, ne hrepenim po nobenem političnem položaju, smisel mojega življenja in delovanja ni v političnih položajih. Ostala bom enaka tudi potem, ko ne bom na političnem položaju, ampak če mi je dana možnost, bi pa rada to izkoristila in naredila nekaj dobrega za ljudi.

Simon Smole