Kozjerejec in sirar

Pogovor z Markom Trstenjakom je zaradi njegove edinstvene dvojne vloge posebna izkušnja. V preteklosti je namreč večinoma opravljal delo oblikovalca zvoka in svetlobe. Tudi danes še ozvoči kakšen dogodek ali koncert, a večinoma za prijatelje in ob izbranih priložnostih. Razlog za to je, da se je odločil postati »polnokrvni kmet«. 

S punco Alenko in otrokoma je kupil kmetijo v naselju Merče pri Sežani. Postal je kozjerejec s čredo štiridesetih koz, glavna dejavnost novonastale kmetije je mlekarstvo in sirarstvo. Marko za dodaten zaslužek priskoči na pomoč drugim kmetom, odlično sodeluje tudi z vrtnarijami. Kmetijo sta s punco kupila po tem, ko so prodali nepremičnino in se tako brez bremena dolga lotili kmetovanja. Pravi, da mu kmetovanje zagotavlja večjo ekonomsko stabilnost kot negotovo delo zvočnega tehnika. Ob tem našteje še nekaj očitnih prednosti, kot je ta, da ne plačuje predrage najemnine v Ljubljani, prihrani pri hrani in pijači in za otroka mu ni potrebno iskati varstva. 

Glede na to, da je za Marka Trstenjaka kmetijstvo predvsem pridobitna dejavnost, je v pogovoru takoj vzniknilo vprašanje, kako gleda na »kontroverzne« kmetijske subvencije? Takoj me je opozoril na dejstvo, da Ministrstvo za kmetijstvo, kmetijstvo na Krasu obravnava enako kot ostalo Slovenijo, moralo pa bi upoštevati podnebne in geološke posebnosti regije. »Prav bi bilo, da se pri kraških kmetijah upošteva, da gre tu za drugačne geološke pogoje, sestavo zemlje in vroče podnebje,« pravi. Subvencije se namreč večinoma namenjajo glede na površino obdelane zemlje. Kot pravi, bi »na ministrstvu najraje videli, da celotno zemljišče, tudi gozdove in pašnike, prekoplješ in na njem prideluješ.« Za odobritev finančnih sredstev je namreč pomemben obseg obdelane površine, kar pomeni, da bi moral Marko izsekati gozd, kar je v pogojih kraške vročine nesmotrno početje, saj je zaradi senčenja njiv smiselno ohraniti delež gozdnih površin. 

Na kmetiji Trstenjakovih se sicer ukvarjajo z rekultiviranjem zemeljske površine, kar je na plitkih kraških tleh zahtevna naloga. Marko pojasnjuje, da je prav birokratizacija kmetijske dejavnosti z dlakocepskim izpolnjevanjem obsežnih formularjev največja težava, ki jo ima kot kmet. Pogoj za pristop k subvenciji so že obstoječa lastna finančna sredstva, katerih delež kasneje subvencionira država ali občina. Stvari na kmetiji po Markovih besedah ne potekajo na takšen način ne kupuje se na vrat na nos novih strojev ali investira vsako leto.

Na vprašanje, kako je z oznako ekološko in ali si prizadeva, da bi pridobil certifikat, sva se vrnila k birokratskim oviram, pridobitev namreč predpostavlja izpostavitev kmetije številnim predpisom, kontrolam in grožnjam s sankcijami. Kontrolorji pridejo v nadzor vsaj dvakrat letno. Ob ugotovljeni neustreznosti se plača še kazen za kršitev predpisa. Kontrolor ob pregledu vodenih evidenc zahteva natančne podatke o vsaki potankosti na kmetiji in morebitnem »neekološkem spodrsljaju«. Na namig, če bi digitalizacija birokracije olajšala to breme, pravi, da pri tem »ne gre zgolj za besedo, za orodje, najprej bi bilo potrebno odnos ministrstev in služb prilagoditi potrebam in zmožnostim kmetij.« 

Marko sicer kmetuje naravi prijazno, njegove koze pa so v odličnem zdravstvenem stanju, ker mora biti žival najprej zdrava, dobro hranjena in zadovoljna, šele potem lahko iz njenega mleka proizvajaš mlečne izdelke. Trdi, da ima v tem pogledu eno najboljših čred v državi.

Zanimalo nas je tudi, kako poteka prenos kmečkega znanja v njegovem primeru, glede na to, da ni odrasel na kmetiji, ampak prihaja iz mesta. Oba z ženo sta samouka, pomagala sta si s knjigami in izkušnjami drugih kmetov. Pravi, da so jima ti kljub predsodku, da velja v kmetijstvu rek, da vsak gleda svoje kljuse, radi priskočili na pomoč. V sklopu javne službe deluje tudi kmetijsko svetovanje za prenos znanja in prikaz dobrih praks, ki ga oba s punco pohvalita. Predvsem sta se učila iz lastnih napak in spodrsljajev, ki jih ni bilo malo. Skozi leta sta pridobila veliko znanja in izobrazbe o kmetovanju, pa tudi o sirarstvu, ki je temeljna dejavnost kmetije. Marko me poduči, da obstajajo različne vrste sira. Vse to pa je potrebno ustrezno in kakovostno izdelati. Imeti mora okus in pravo sestavnost, da sir ni »prazen«. 

V sirarstvu preži cel kup pasti. Hitro se lahko zgodi, da je sir prezakisan, ali pa se pojavi kakšna druga težava. Lahko pride tudi do problemov v sami higieni. V bistvu je treba redno ustreči celemu kupu zahtev, da dosežeš nivo odličnosti. 

Na novinarjevo malce provokativno vztrajanje, da naj ovrže predsodek, da kmetija niso samo vile, grablje in motika ter da kmet gotovo počne še kaj drugega kot vihti orodje, je postregel s svojim delovnikom. Ta vsak dan traja od šestih zjutraj do dvanajstih ponoči. Kmet si ne more privoščiti izgube časa, pravi. Skrb za kmetijo in živali je vsakodnevna in poteka 365 dni na leto. Ni bolniške, ni dopustov. Pri delu kmeta delavnih ur ne seštevamo, da bi videli, koliko dobi za delo, kar počnejo pri vseh drugih poklicih, tudi v kulturi, kjer je Marko Trstenjak delal prej. Pravi, da kmeta ne gre podcenjevati, ravno obratno. S kmečko pametjo, prebiranjem knjig in opazovanjem življenja je postal prava enciklopedija. Zna in zmore vse, od popravila kmečke mehanizacije in vodovoda do vzgoje otrok.

Simon Smole