Pohajkovanje: Koncert skupine Pussy Riot v Gala Hali
AKC Metelkova, Ljubljana, 26. 5. 2022
Pozno popoldne sem šel malo ležat, za prebuditev pred odhodom na Metelkovo pa sem spil šilce vodke, ki mi jo je pred časom podaril neki Rus. Človek nikoli ne ve, kaj se lahko zgodi zvečer, še posebej, če v glavnem mestu »ružijo« slavne Pussy Riot, ki so glasbeni in performativni aktivizem po dolgem (dolg)času spet pripeljale v javni diskurz. Še posebej zaradi vesti, da so eno od članic priprli domači organi pregona in nadlegovanja. Vse je bilo v zraku – ali koncert bo ali ga ne bo? Bo prišlo še do česa hujšega? Od porednic svetovnega formata lahko pričakuješ marsikaj, od naših plavcev, ki zlahka oglobijo človeka, ki jé burek, pa tudi. K sreči je mojo dušo pomiril kolega Smole, ki sem ga srečal na poti. Pojasnil mi je, da so priprto članico Pussy Riot Ajsoltan Nijazovo že izpustili, sploh pa, da ni ena tistih, ki nastopajo. Priprli so jo na podlagi zastarelega Interpolovega naloga, a je »kazen« že davno odslužila. Šest let zapora. Dobro, koncert torej bo.
Čeprav se je približevala osma večerna ura, je bil še svetel dan in na Metelkovi je bilo prav živahno in polno ljudi. Pussy Riot so bržkone edine ruske umetnice, ki lahko po Evropi izvajajo svoje koncerte (če se kje ne pojavi kakšen slovenski policist), a po kratkem pomenku s panksi pri t. i. Jalli (klub Jalla Jalla na Metelkovi) nihče od njih ni načrtoval obiska koncerta. Zakaj? Cena pač ni bila »sitnica« in je zapovedovala malo manj od 30 evrov, kar pa k obisku ne prepriča nobenega klenega panksa. Vedno pripravljeni na slabe šale so si razlagali visoko ceno vstopnice s šalo, da naj bi artistke nastopale zgoraj brez.
Ob osmi uri, ko sem uspešno prešvercal pivo mimo varnostnikov s kravatami in mimo treh policistov v neprebojnih jopičih, je bilo na letnem vrtu Gale Hale kar nekaj ljudi. Ne preveč, a so bodli v oči s svojo starostjo in nič kaj alternativnim videzom. Izgledali so kot publika kakšne osnovnošolske predstave, kot ljudje, ki sicer ne hodijo na pank ali sploh alter koncerte. Tu je bil Vodušek s svojo kamero, ertevejevci in nekaj drugih predstavnikov medijskih sil. Tonski mojstri so koncert napovedali ob devetih in glede na nezanimivo publiko sem se raje odpravil nazaj pred Jallo, med pankse. Še prej sem se pri varnostnih organih za vsak primer prepričal, da me bodo spustili nazaj.
Ob deveti uri je bil letni vrt že poln od šanka do odra, kar ni pogosto. Tudi večerilo se je že in po ljudeh je začelo padati cvetje z grmovja ob strani prizorišča. Umetna megla z odra je že nekaj časa napovedovala, da je koncert tik pred začetkom in pol piva kasneje se je ta res začel.
Še prej pa je na oder stopil starejši moški, ki me je spominjal na Igorja Vidmarja, in pojasnil okoliščine prijetja omenjene in tudi – slovenski policiji gotovo v ponos – da se je eni članici na evropsko turnejo vendarle uspelo pritihotapiti iz Rusije. Poudaril je še, da ni pobegnila, kot očitno mislijo in razglašajo ruske oblasti.
No, potem pa se na odru končno pojavijo Pussy Riot – tri ženske in en tip s saksofonom. Ena od članic je začela udrihati po elektronskih bobnih in skupaj s saksofonom sta na hitro naredila prav spodoben »groović«, tak, malce umazan. Z glasbili sta se na odru ukvarjala edina, ostali dve članici sta bolj kot ne burno marširali na mestu in mahali z rokami.
Mojstrice provokacije so takoj razjasnile, kje stojijo in o čem bo tekla beseda – »jebeš vojno, jebeš Putina, jebeš rusko cerkev s patriarhom in patriarhatom vred«. Ok, vroče! V naša ušesa so začela udarjati besedila v ruščini, ki jih je sem pa tja prekinil kak sloganski krik v angleščini, v besedilih pa so, za razliko od bolj klasičnih konceptualnih komadov, ki smo jih sicer vajeni pri panksih, preprosto in duhovito razlagati vsako podrobnost njihovih slavnih podvigov, od katerih je sicer preteklo že skoraj desetletje.
Malo nas je nasmejala, malo pa tudi naježila prigoda »Pankerske molitve«, ki so jo Pussy Riot izvedle v cerkvi Kristusa Odrešenika v Moskvi. Od tega, kako so zamotile duhovnike, do tega, kako so jih po 40 sekundah zvlekli z oltarja in pozneje – po sodni obravnavi – nekaterim dosodili večletne zaporne kazni. Potem so izpovedale še, kako se je bilo pogovarjati s sodniki na obravnavi (dobesedno, s citati), kako so jih večkrat peljali neznano kam in imeli zaprte neznano kje, kako je Putin ukradel volitve v ruskem senatu in si tam zagotovil absoluten nadzor. Hitre, udarne povedi, brez rim in odvečnega besednega barokiziranja so skupaj s skupinskimi koreografijami in drugim skakanjem gor in dol po odru dajale laibachovski vtis totalitarnega izraznega pristopa – sploh zato, ker je glasba vlekla bolj v t. i. industrial kot kam drugam. Izpiljen nastop.
Ob točilnem pultu je bila vrsta in zamuditi nisem želel niti delčka pričevanj, zato je bil odhod po novo pivo tvegano početje. Pripovedi so bile izredno živo podane in so nas pravzaprav očarale do te mere, da ni bilo časa za poplesavanje in smo bolj kot ne vsi bolščali v nadnapise, ki so se na platnu za skupino izpisovali skozi celoten koncert. Nadnapisi so bili v angleščino prevedena besedila. To je bila največja škoda dogodka, saj publika zaradi »branja« pogosto sploh ni spremljala, kaj počnejo ženske na odru, dostikrat zamudila udarnejše refrene in se celo smejala takrat, ko je bilo že prepozno. Temu je pripomogla še cela paleta slik politikov in dogodkov, ki je spremljala nadnapise.
Skorajšnji trans se je nadaljeval iz pesmi v pesem (prehodi niso bili zelo opazni) vse do konca koncerta, ko so nas začele polivati s curki vode iz plastenk – marsikoga je dobro zalilo, večino pa precej presenetilo. Ena od nastopajočih se je celo sprehodila po varnostno vprašljivem robu zidu nasproti stavbe in seveda tudi od tam polila nekaj nagnetenih obiskovalcev. Na koncu so odigrale celo nekaj t. i. bisov, za kar jih je publika bučno nagradila.
Nasploh se nisem mogel znebiti sitnega vtisa, da sem obkrožen s kupom navadnih firbcev, ki so tu zaradi razvpitosti najslavnejših Rusinj, sami pa podobnih idej in akcij kot jih furajo Pussy Riot v lokalnem okolju sploh ne prepoznajo, kaj šele da bi jih podpirali ali se jih udeleževali. Da, Pussyke skratka dojemajo bolj kot atrakcijo ali umetniško gesto, medtem ko so izkušnje Pussy Riot z oblastmi prav brutalne, grozne, nore, nečloveške in pogosto prav kafkovske. In jih je zato treba vzeti izjemno resno, ker se nasilje, kot kaže, ne bo kmalu končalo. Sploh pa ne tisto, ki prihaja »od zgoraj«. Prepričan sem, da nas je kljub razlikam v letih in načinih življenja to objestno pričevanje premaknilo in da smo vsaj v nekaj evforičnih trenutkih dojeli brezobraznost in slepo ter uničujočo silo ruskega režima, ki kajpak govori o tem, da je takšno gospodovanje nad raznimi telesi možno povsod, kjer sistemi so. Kar v prijazni Sloveniji radi pozabljamo.
Sitnobo so mi omilili mladci in mladenke pred odrom – nekaj jih je s sabo prineslo pisane balaklave –, ki so kljub motnjam lastne percepcije navdušeno uživali. In verjetno bi uživali tudi panksi iz Jalle, če bi bili tukaj. Če pa bi bilo vse na tem svetu lepo in prav, bi morale Pussy Riot v sklopu festivala Lezbična četrt igrati prav tam.
