Kolumna: Obisk

Vsako soboto se iz Kopra odpravim na osemdeset kilometrov dolgo pot v Renče. Tam se nahaja hotel za oskrbovanje starejših občanov s koncesijo, v katerega sem zaradi bolezni nastanil očeta. Po vsakodnevnih obiskih bolnišnice v Izoli sem bil za očeta primoran poiskati novo alternativno obliko bivanja, saj s svojim nomadskim načinom življenja in dela med Koprom, Ljubljano in Berlinom nisem zmogel skrbeti zanj. Že tako prevelika hiša za enega človeka sedaj sameva. Prvič sem pot opravil v lanskem marčevskem deževnem jutru, danes pa je pot postala moja tedenska stalnica.

Konec leta 2021 je bilo v Sloveniji na voljo 21.573 mest v 59 javnih zavodih in pri 44 izvajalcih s koncesijo. Kljub temu, da to zveni veliko, sem več tednov porabil za telefonske pogovore z različnimi sprejemnimi pisarnami po celi Sloveniji. Sprva optimističen, misleč, da bo oče v bližini, sem poskušal v Kopru, Sežani, Izoli, Luciji, Ilirski Bistrici. Polje iskanja sem nato razširil na Vipavo, Novo Gorico, Ljubljano, Kranj, celo na Štajersko in Koroško. Ob zavedanju manka postelj v domovih za starejše mi je na koncu preostala le prošnja zdravniku, ako ga v bolnišnici zadržijo vsaj še kakšen dan več. Zanj bi sicer lahko skrbel doma, a bi poleg dela stežka opravljal še celovito negovanje. Ker prostora v nobenem zavodu še kar nisem našel, sem poskusil z zasebno zdravstveno nego na domu. Ob koncu meseca pa me je predramil račun, saj se model finančno ni izšel, tako da sem bil primoran do ponovnih telefonskih klicev v domove za starejše.

»Je šestnajsti v čakalni vrsti, žal nimamo dovolj osebja, zaradi prenove nimamo prostora, ne jemljemo občanov iz drugih občin,« je odzvanjalo iz telefonske slušalke. Čakalne vrste za domove za starejše lahko trajajo tudi več let, zato je potrebno varovanca v vrsto vpisati tudi več let preden je slednji sploh potreben oskrbe. Le kako naj bi vedel, da bo oče nenadoma zbolel? Bi ga moral v dom za starejše vpisati že ob upokojitvi? Ob poslušanju zgodbe prijateljice, ki je za svojo obnemoglo mamo doma skrbela sedem let, sem razmišljal, kaj vse je morala za to žrtvovati. In vsakič se ob koncu obiska vračam domov s slabo vestjo, saj se mi zdijo modeli poenotenega bivanja in življenja v domovih povsem nehumani. Starejši namreč zgubijo stik z drugimi generacijami in so tako prepuščeni osamljenosti. Ravno prejšnji mesec mi je oče razlagal, kako je želel obiskati hotelskega prijatelja, pa na vratih ni bilo več njegovega imena.

Gradnja domov za starejše ob tovrstnih zgodbah in vse večjemu staranju prebivalstva postaja utopična zahteva. Starost je marginalizirana in potisnjena na rob družbene percepcije. Kaj nas še lahko prepriča, da bomo to realnost izkusili tudi sami v prihodnosti? Lotim se pregledovanja primerov bivanja za tretje življenjsko obdobje v različnih državah in ugotavljam, da so tudi arhitekturni primeri na tem področju precej skopi. Investitorjev ne zanimajo tovrstni eksperimenti bivanja, države pa imajo velikokrat drugačne prioritete. Razmišljam, kako bi lahko primeri arhitekturnih zasnov, ki vključujejo skupno bivanje različno starih, omogočili dostojnejše pogoje bivanja, neglede na starost. S skupnimi prostori srečevanja, kjer se izpostavijo in rešujejo vsakodnevne težave in s tem omogočajo nove priložnosti socialnih interakcij. Starejši tako niso odmaknjeni v zaprto strukturo, kjer lahko samo še spremljajo izginjajoče napise imen na vratih, ampak imajo možnost vzpostavljanja novih socialnih interakcij. Morebiti bi se morali zgledovati po bližnjem dunajskem projektu, kjer se s prenovo objekta Sargfabrik oblikuje alternativni stanovanjski model za različne starosti. Združenje za Integrativni življenjski slog je s prenovo oblikovalo petinsedemdeset stanovanj velikosti 45 kvadratnih metrov, z možnostjo povezovanja do šestih enot, oblikovanih v posebno skupnostno bivanje različnih generacij s skupno kuhinjo, knjižnico, zunanjim vrtom, bazenom in prostorom za druženje.

Svet se vrti naprej in kapital omogoča privilegije. Kar sem lahko trenutno naredil sam, je bilo to, da sem očeta digitalno opismenil. Tako se lahko dobiva na kavi preko kamere ali pa si včasih dopisujeva, ko je osamljen. Socialna omrežja mu omogočajo vpogled v svet sorodnikov, prav tako ostale aplikacije, kjer lahko spremlja dogajanje v svetu, bere knjige in časopise ali pa se sprosti ob filmu, seriji ali glasbi. Še vedno pa nama nihče ne more odvzeti najinih sobot, ko preizkušava nove gostilne na goriškem in se smejeva vprašanju, ali bo v hotelu spletna povezava tokrat delovala, saj je on edini stanovalec, ki splet dejansko uporablja. Hotel je postal njegovo novo bivališče, z njim je sprijaznjen, jaz pa na poti nazaj razmišljam, kaj vse bi še lahko naredil, da bi se počutil bolje. V kolikor bi imeli več podobnih modelov kot je dunajski Sargfabrik, bi bil vsekakor veliko bolj pomirjen.

Boštjan Bugarič