Kolumna: Konec strahu
37. tiskana izdaja, dne 10. marec 2023
Sprva jih je bilo zgolj nekaj. Iztrošenih transportnih delavcev v Luki Koper, ki so delali preko Izvajalcev pristaniških storitev. Pravzaprav delavci na (reden) klic. In dela je bilo veliko. Tudi po tristo in več delovnih ur mesečno. Po tihem so pričeli prihajati v občasne prostore Delavske svetovalnice v Kopru. Sumljivo gledali, ali jih kdo od zunaj gleda. Ob pripovedovanju svojih osebnih zgodb so se sčasoma odprli. Govorili so o tem, kaj pravzaprav pomeni tristo ur dela na mesec, kako denimo zamudiš odraščanje lastnih otrok, medtem ko vse te ure daješ dobičkom luških gazd in seveda same Luke Koper. In medtem ko so bili vsi ti IPS delavci v letnih poročilih skriti v postavko »storitve«, so se luški IPS gazde brez sramu javno šopirili s paleto najnovejših modelov prestižnih avtomobilov. Pravzaprav so bili IPS delavci leta in leta skrita javna skrivnost Luke Koper, tiha tovarna dobička. Domačini niso videli IPS delavcev (in obratno), ker so slednji ves čas delali. Nič čudnega torej, da so na začetku ti isti IPS delavci prihajali k nam obteženi s tišino. Nakar so nam ob pogovorih pričeli kazati svoje sezname ur dela. Ure in ure. Teh pisnih dokazov dolgoletnega izkoriščanja IPS delavcev je bilo vse več. IPS delavcev, ki so prihajali k nam, je bilo vse več. Ob kazanju svojih »šihtaric« so nam razlagali, kako jih imajo v Luki Koper za drugorazredne, tretjerazredne. Pač, »storitev«, ki se jo najame preko IPS.
Tekom vseh teh pogovorov z nami, med seboj, pa so pričeli vsi ti IPS delavci postajati vse bolj glasni, vse bolj povezani. Vse bolj so se začeli zavedati obsega izkoriščanja nad njimi. Kajti ob takšni količini dnevnega izkoriščanja, kot so jo doživljali, ne moreš tega uvideti kar čez noč.
In potem se je začelo premikati. Z vsem tem prepoznanjem dnevnega izkoriščanja, z vso nakopičeno delavsko jezo smo skupaj z obalnimi sindikati pričeli pritiskati na Luko Koper, naj se končno neha sprenevedati ter naj vse te IPS delavce direktno zaposli. Luka Koper na začetku ni popuščala. Ampak tudi IPS delavci niso popuščali. Nismo popuščali. A bolj kot so vse tihe zgodbe dnevnega izkoriščanja IPS delavcev postale javne, in več kot jih je bilo, bolj so IPS delavci v nekem trenutku praktično postali simbol delovnega izkoriščanja. V državnih podjetjih. In skupaj smo poskrbeli, da država od te sramote, ki se je dnevno dogajala pod okriljem »korporativnega upravljanja«, ni mogla zbežati. Po letih skupnega boja je Luka Koper pričela direktno zaposlovati IPS delavce.
Naš skupni boj z nekdanjimi IPS delavci se seveda nadaljuje. Vrhovno sodišče je namreč konec prejšnjega leta odločilo, da je ta »poslovni model« outsourcanja delavcev na IPS podjetja nezakonit. Natančneje: »Glede na navedene nezakonitosti, zlorabo pravic in prikrito delovno razmerje je Vrhovno sodišče RS odločilo, da delavci od datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri IPS utemeljeno uveljavljajo obstoj delovnega razmerja pri Luki Koper.« In dalje: Luka Koper je zaradi kršitve pravic (plač in drugih prejemkov) tožnikom odgovorna za njihovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja tudi v času že obstoječega delovnega razmerja pri IPS. Z obalnimi sindikati smo zato pozvali vse te IPS delavce na srečanje. Odzvali so se. In to v velikem številu. Ker so vedeli in videli, da se da. Vsem prisotnim IPS delavcem smo razložili, kakšne pravne možnosti sploh imajo napram Luki Koper. Pričeli smo zbirati kontakte tistih, ki bodo šli v zahtevke proti Luki Koper. Nekdanji IPS delavci so se brez pomisleka odzvali. In dali svoje podpise.
Prejšnji petek smo se z vsemi nekdanjimi IPS delavci ponovno dobili, da operativno uskladimo in obrazložimo nadaljnje pravne korake. Med delavci ni bilo nobenega dvoma. Nobenega popuščanja. Prostori Obalnih sindikatov na Trgu Brolo 2 so bili čisto polni. In vsi nekdanji IPS delavci sploh niso mogli priti. Daleč od tega.
Sporočilo je jasno: ne, Luka Koper, če misliš, da boš vse te nekdanje IPS delavce, ki si jih leta in leta izkoriščala, izčrpala s tišino in zavlačevanjem, se prekleto motiš. Kajti vse te delavske jeze, ki se je nabirala leta in leta, in se spremenila v organizirano delavsko jezo, preprosto ne moreš ustaviti. In verjemi, jeznih nekdanjih in nekoč tihih IPS delavcev, ki bodo zahtevali svojo pravico, je iz dneva v dan več.
Nekaj dni pred tem izjemno lepim petkovim srečanjem nekdanjih IPS delavcev sem bil prav tako na Obali, tokrat v družbi stavkajočih sobaric Save Turizem. Pa so me novinarji že pred tem večkrat spraševali, zakaj sobarice stavkajo, če pa so jih že outsourcali.
Pa sem ob tem pomislil na nekdanje tihe IPS delavce. Tudi IPS delavce so outsourcali. Leta in leta. Tudi IPS delavci so bili tiho. Leta in leta. In potem ti isti delavci niso bili več tiho. In potem so bili vsak dan bolj glasni. Dokler Luka Koper ni mogla več ignorirati tega hrupa.
In potem pogledam stavkajoče sobarice. Tudi one so bile tiho. In tudi one niso več. Tudi one so bile tiha tovarna dobička njihovih delodajalcev. In tudi v tem primeru se je vsa tiha individualna jeza oblikovala v organiziran pritisk. Še več. V stavko.
Res je. Sobarice ne bodo dosegle zmage jutri. Ampak sobarice so se odločile. Za organizirano delavsko borbo. In ko enkrat ta odločitev pade, se strah spremeni v samozavest. Se tišina spremeni v glas. In krč v ukrepanje. In tudi v tem primeru velja isto kot pri Luki Koper: Sava Turizem, če misliš, da boš prekinila boj lastnih oustourcanih sobaric, čistilk s tišino, zavlačevanjem, skrivanjem za »korporativnim upravljanjem«, se motiš. Kajti vse te delavske jeze, ki se je nabirala v tišini, in se spremenila v organizirano delavsko jezo, preprosto ne moreš ustaviti. In verjemi, jeznih sobaric, čistilk, ki bodo zahtevale svojo pravico, je vsak dan več. In ideja Istrabenz Turizma, da bi prav tako sledili svetilniku outsourcinga sobaric, bo le še podžgala to organizirano delavsko jezo.
In vsi mi smo z nekdanjimi IPS delavci. Vsi mi smo s sobaricami.
Ker je to naša osnovna dolžnost.
