Kolumna: Gnoj je zlato, zlato je gnoj

Še enkrat pogledam na listo nalog, ki sem si jih zadal dokončati pred odhodom v Berlin. Med njimi mi s slabo vestjo v glavi nenehno odzvanja: »Kliči v dom starejših.« Klic, ki sem ga zadnji mesec nenehno prelagal, ker sem že vnaprej vedel, da prostora ni. Globok vdih pred ponovnim razočaranjem in odtipkam že znano številko. »Pozdravljeni, vi ste. Od našega prejšnjega pogovora se žal v našem domu ni sprostilo nobeno mesto,« me stoičnega pričaka glas socialne delavke na drugi strani, ki me poskuša bodriti ob novici, da z 68. mestom čakalne liste »ne bom demotiviran; poskusite poklicati ponovno čez nekaj časa.« Odložim telefon in bolščim v prazno. Kako naj očetu razložim, da še vedno ni prostora, navkljub obljubam, da ga spomladi pripeljem nazaj na morje. Bližje k meni, kjer se bova pogosteje videla kot sedaj, ko ga med vikendi že eno leto obiskujem v Renčah.

Prej kot slej se bo vsakdo v bližnji prihodnosti srečal s starostjo lastnih staršev, nato pa še s svojo. Ako parafraziram Kosovela, se Evropa boleče stara, »Evropa umira. Društvo narodov in apoteka, oboje je laž. Operacije. Revolucije! Na sivi cesti stojim. Rjavo listje pada z vej in jaz se samo enega bojim, kadar to drevo bo golo, črno stalo in siva polja in majhne hišice in bom kričal, pa bo vse, vse naokoli molčalo.« V tej danes vseprisotni realnosti nam še vedno ni dovolj vseh populističnih floskul o potrebah mladih družin, medtem ko starejši umirajo doma sami, osamljeni. V izgubljeni solidarnosti družbe se zanje ne stori ničesar. Namesto tega poslušam nenehno sprevračanje laži o novih varovanih stanovanjih ali novih domovih za starejše, ki jih ni. Zaradi visokih cen oskrbe in premajhnih dohodkov si velika večina na starost ne zmore privoščiti dostojnega bivanja v še teh nekaj domovih, ki jih v Sloveniji premoremo. Zdi se, kot da bi bila edina rešitev njihovo hiranje v osami. Morebiti bi bilo celo bolj dostojno, ako bi starejše kot v japonskih legendah odpeljali na goro, kjer bi umrli zaradi mraza, gladu, morebiti jih prej požrejo medvedi.

Tako se desetletja in desetletja ni zgodilo nič novega, vsi samo govorijo in čakajo na izgubljeno solidarnost, ki se manifestira v nezmožnosti organizacije bivanja starostnikov. In tako bi si lahko namesto toliko omenjenih, a nikoli dokončanih novo zgrajenih domovih za starejše, ki v bistvu sploh niso rešitev težav naše dobe, zastavili bolj smiselno vprašanje – kako urediti oskrbo in bivanje za starejše? Rešitev se nahaja v enostavnem konceptu ureditve medgeneracijske oblike bivanja. Formula gnoj je zlato in zlato je gnoj, ako ponovno parafraziram Kosovela, se mora smiselno začeti udejanjati v prenovi obstoječega in zanemarjenega gradbenega fonda tako domov z zastarelimi tehnologijami kot tudi v proces začeti vključevati neizkoriščene objekte v mestih, ki jih lahko s temi vsebinami zasedemo. V proces preobrazbe je potrebno vključevati nezaposljive, ki v zameno dobijo pomoč v obliki najemnin v praznih in propadajočih stanovanjih v mestih. V koncept je potrebno povezovati želje in potrebe starejših in mlajših, saj se življenja učimo le skozi prakso povezovanja znanja in izkušenj, namesto da hlepimo po idealih lastne generacije v iluzornem balonu svojih egoističnih potreb. In ob tem razmišljanju me predrami klic. V Domu dveh topolov v Izoli se je sprostilo mesto za mojega očeta.

Kolumna odraža stališče avtorja in ne nujno uredništva Megafon.si.

Boštjan Bugarič