Kokoš, ki nosi zlata jajca

Medtem ko beremo dokument Slovenskega filmskega centra (SFC) o presežkih slovenskega filma v letu 2022, pa na socialnih omrežjih lahko beremo tudi o različnih kalvarijah slovenskega filma skozi oči dejanskih filmskih ustvarjalcev, ki se na primer zaradi netransparentnega in, kot kaže, pristranskega ter prirejenega točkovanja s strani komisije na enem izmed rednih letnih razpisov podajajo v tožbe. Kot se šepeta po vogalih, naj bi se nedavno podobna rabota zgodila še na eni od kulturnih državnih javnih agencij in vse skupaj trenutno še čaka na končni sodni epilog. 

Vrnimo se rajši na omenjeni dokument, predstavljen na nedavni novinarski konferenci, in birokratsko nizanje uspehov preko statističnih podatkov, katerih normativi sicer niso ravno jasni in delujejo le kot neko samopromocijsko besedilo, ki želi javnosti preko superlativnih okraskov upravičiti porabo proračunskega denarja in obstoj centra v taki obliki, kot je zdaj. Če zaradi spoštovanja do filmskih ustvarjalcev zanemarimo večino vsebine poročila in se osredotočimo samo na izpostavljeni podatek o kinematografski gledanosti, lahko zaznamo nekaj nekonsistentnosti in morebitnih zavajanj. Predvsem pa, ali je kinematografska gledanost lahko sploh še relevantna, ker je v zadnjih letih ob čedalje večji ponudbi digitalnih platform z video vsebinami zelo vprašljiva, saj ne more več nuditi realnega vpogleda v dejansko gledanost določenega filma. V priloženi tabeli gledanosti, kjer so, kot je razumeti, navedeni samo filmi, financirani s strani SFC, se na vrhu tabele nepričakovano znajde tudi film Pr’ Hostar 2‰. Kaj torej počne v letnem poročilu SFC film, ki ga SFC ni podprl v nobenem pogledu? Ne finančnem, ne moralnem. Ker ob tabeli ni nikakršne razlage, kdo je kaj in koliko financiral, lahko to razumemo, kot da si SFC pripisuje zasluge še za 114.558 gledalcev, ki predstavljajo skoraj polovico deleža od 307.776 navedenih gledalcev slovenskih filmov. Drugo polovico gledalcev pa bolj ali manj tvorijo tisti, ki so si ogledali mladinska filma Kapa in Gajin svet 2, in jih je skupaj 134.754. Kar pomeni, da za vse ostale slovenske filme, financirane s strani SFC, ostane le še 58.464 gledalcev. Ta izkupiček pa le ni tak presežek, kot ga navaja SFC v izpostavljenem zapisu poročila, ki pravi: »Ocena tržnega deleža slovenskih filmov v letu 2022 po doslej zbranih podatkih znaša 17,49 odstotkov«. Gre za absolutni rekord: v letih 2013 in 2016 je delež presegel 9 odstotkov, nikoli v samostojni Sloveniji pa ni bil višji od 10 odstotkov. Kaj torej počne na tem seznamu film, financiran s strani Pro Plus, se pravi zasebnega kapitala? Čigava naj bi bila zdaj točno zasluga za povečanje gledanosti slovenskih filmov v domačih kinematografih? So to ustvarjalci, ki se jih v državnih inštitucijah v zadnjem času jemlje le še kot nujno zlo, čeprav so te namenjene ravno njim? So to različne državne agencije, ki večinoma ne premorejo niti enega strokovno usposobljenega sodelavca z umetniškega področja in naj bi bile most med umetniki in sistemsko ureditvijo javnega financiranja? Ali pa je to premišljeno investirani zasebni kapital, namenjen izključno dobičku, ki se večinoma ne ozira na nacionalno kulturo in s populističnim pristopom tvori nekaj, kar predvsem odgovarja potrošniški miselnosti in tako hitro potone v pozabo, kot se hitro izprazni škatla mastnih in slanih kokic? 

Mogoče ta tabela s podatki o gledanosti na prvi pogled ne deluje kot pretirani problem in lahko vse skupaj vržemo v isti koš, vendar temu ni tako. Sredstva, vložena v slovensko kulturo in umetnost s strani države preko nacionalnega programa, se nikakor ne bi smela opravičevati preko neke zavajajoče in nerealne tabele gledanosti, temveč preko stvarnih vsebinskih in umetniških dosežkov na svetovni in nacionalni ravni. Najmanj pa preko samopromocijskih tekstov, okrašenih s superlativi. Nič čudnega ni, da slovenski film še vedno ne more pokazati skupnega imenovalca, kot ga lahko na primer skandinavski ali korejski, ker se o slovenskem očitno odloča le preko statističnih podatkov, ki jih lahko določajo osebne preference birokratov. Verjetno bo bolj realna slika 58.464 gledalcev v domačih kinematografih za ostalih devetnajst filmov, umeščenih na seznam, katerih nekaj med njimi leto nastanka beleži celo še v letu 2016. Čemu se torej SFC tako zelo obremenjuje z gledanostjo pred vsebino, ki bi za institucijo, ki skrbi za obstoj in razvoj filmske kulture, morala biti na prvem mestu,? Je to skrita želja po združitvi državnega z zasebnim kapitalom in ustvarjati samo še populistične komercialne vsebine, ki se ne ozirajo na nacionalno identiteto in problematiko? Ali pa je temu kriv samo čar rdeče preproge? Kdo bi vedel. 

V nadaljevanju dokumenta se nam razkrije še, kakšni filmi nas čakajo v prihodnje. Filmov v kratki, animirani, dokumentarni in dolgometražni formi ne bo malo. Vprašanje pa je, pod kakšnimi pogoji bodo avtorske in tehnične ekipe lahko ustvarjale izbrano vsebino in kolikim od njih bo na koncu uspelo najti potencialnega gledalca, ter kateri od njih bodo po ustaljeni festivalski poti našli tudi mednarodnega distributerja, ki bo poskrbel za uradno distribucijo v obliki kinematografskih predvajanj, dostopnosti na digitalnih platformah z video vsebinami in fizičnih izdajah v obliki zapisa na DVD ali BluRay nosilcih v vsaj recimo dvajsetih državah. Pot kateregakoli filma se nikakor ne sme končati po dveh ali treh uspešnih predvajanjih, ki nudijo še priložnost za skupinsko fotografiranje, in nekaj objavah na socialnih omrežjih. V letu 2023 na SFC sicer obljubljajo tudi povečanje sredstev, namenjenih filmu, na celih 8.784.653 evrov. Ali bodo ta sredstva povečala tudi prepoznavnost in interes za slovenski film pri domačem gledalcu in mednarodni distribuciji, pa je verjetno druga stvar. Upajmo na solze sreče, kot je trenutek, ko ob ogledu filma jočemo, ko se stvari izkažejo za lepše, kot smo pričakovali, da bodo.

Quo Vadis