Kje najmanj boli?
Učinki privatizacije zdravstva na primerih iz sveta; 33. tiskana izdaja. dne 27. januarja 2023
Vprašanje zdravstvenega sistema je v zadnjih mesecih postalo glavna tema slovenske javnosti ter prva naloga Golobove vlade. Reševanje konkretnih težav ljudi brez osebnih zdravnikov in anomalij samega sistema preveva ena sama splošna tema, ki jo brez dlake na jeziku naslavlja predvsem civilna družba: privatizacija. Da bi bolje videli, za kaj gre in kakšne so njene posledice, se ozrimo po svetu, na tiste konce, kjer je privatizacija že dosegla konkretne oblike.
Najprej je tu britanski zdravstveni sistem, znan pod kratico NHS. Oblikovan je bil v okviru obsežnih družbenih reform po 2. svetovni vojni. Gre za javno financiran sistem, ki stremi k vrednoti univerzalne in brezplačne zdravstvene storitve, ki ni pogojena s statusom ali finančnimi zmožnostmi uporabnikov. Zdravstvo je tako na voljo vsem prebivalcem Združenega kraljestva brez posebnih stroškov v obliki neposrednih plačil ali mesečnih premij.
Leta 2012 je minister za zdravstvo v torijski vladi Davida Camerona, Andrew Lansley, uveljavil največjo reformo zdravstva v vsej njihovi zgodovini. Z njo je lokalne zdravstvene institucije prisilil, da so pogodbe za storitve odprle javnim ponudbam. Od takrat do danes so se milijarde funtov javnega denarja za zdravljenje pacientov stekle v žepe privatnih podjetij. Guardian je lani poročal o obsežni raziskavi Univerze v Oxfordu, ki je ugotovila, da je rast števila teh pogodb povezana s padcem v kvaliteti storitev in višjo stopnjo smrtnosti pri sicer ozdravljivih boleznih. Raziskava je tako ugotovila, da bi nadaljnja privatizacija lahko vodila k še slabšim zdravstvenim rezultatom.
Raziskovalci pod vodstvom profesorja Howarda Waitzkina iz Univerze v Illinoisu so leta 2007 v odgovor takratnim predlogom Svetovne banke glede privatizacije zdravstva v manj razvitih državah predstavili rezultate svojih terenskih raziskav na primerih ZDA, Argentine, Čila in Mehike. Ugotovili so, da je širitev privatnega zavarovanja na splošno vodila k več dodatnim plačilom, ki so povzročila, da so ljudje zdravstvene storitve morali večkrat plačevati neposredno iz svojega žepa. Privatizacija je izboljšala pogoje za privatna podjetja in vodila k večjim administrativnim stroškom. Raziskovalci so poudarili predvsem dejstvo, da privatizaciji ni uspelo izboljšati dostopa do zdravstvenih storitev večini ljudi.
Kakšno stanje je v Indiji?
Za razliko od držav kapitalističnega centra in deloma tudi polperiferije, kakršna je Slovenija, je velik del perifernih držav, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze, v devetdesetih letih prejšnjega in zgodnjih letih 21. stoletja doživelo močen neoliberalni šok, v ospredju katerega je bila obširna privatizacija družbenih podsistemov, med drugimi tudi zdravstvenega. Takšna je zgodba Gruzije, ki je šla skozi več valov neoliberalnih reform. Portal Lefteast je nedavno objavil intervju z Bekom Natsvlišvilijem, predavateljem s področja politične ekonomije in sociologije, ki je s sodelavci opravil raziskavo o socialnih posledicah privatizacije zdravstva v Gruziji.
Natsvlišvili izpostavlja, da je privatizacija privedla do stanja, v katerem so državni proračun in državljani postali talci komercializiranega in dereguliranega zdravstvenega sistema. Temu je tako zaradi treh razlogov. Najprej zato, ker klinike raje posegajo po dragih zdravstvenih postopkih, ki morda sploh niso nujni, saj jih bo država v vsakem primeru plačevala. Na ta račun se je na primer zvišala stopnja carskih rezov pri porodih. Drugi razlog je v tem, da na trgu zdravstvenih storitev tekmujejo tudi klinike, ki nimajo ne zadostnega osebja ne primerne opreme, saj je standarde zdravstvene oskrbe težje uveljavljati. Navsezadnje pa so zasebna podjetja manj motivirana, da bi delovala v deprivilegiranih okoljih, kot je ruralno. Ljudje imajo za posledico otežen dostop do zdravstvenih storitev.
Poleg tega celoten sistem postane odvisen od neposrednih plačil, zato pride do velike razslojitve med zdravstvenimi delavci. Zdravnik je namreč tisti, ki storitev zaračuna, kar pa ima za posledico nevidno in podplačano osebje. Zdravnik se v svojem socialnem statusu povzpne na družbeni lestvici, zato se večina mladih želi raje pridružiti zdravniškim vrstam kot pa sestram ali laboratorijskim tehnikom. Posledica je torej upadanje števila slednjih in večji razredni ter interesni prepad med njimi in zdravniki. Natsvlišvili ugotavlja tudi, da komercialne organizacije niso zainteresirane za osnovno zdravstvo, saj to ne prinaša visokih dobičkov. Komercializacija vodi tudi k fragmentaciji sistema, kjer tako pacientova zgodovina kakor njegova zdravstvena obravnava izgubita enotno sidrišče, kar vodi k slabši storitvi in višjim stroškom.
Do podobnih ugotovitev je prišla tudi raziskovalka zdravstvene zakonodaje in sistemov Rasha Kaloti. V primerjalni raziskavi obstoječe literature o konkretnih učinkih privatizacije je ugotovila, da ta predstavlja oviro na poti k univerzalni zdravstveni oskrbi. V Saudovi Arabiji je privatizacija tako vodila k večji produktivnosti, a kvaliteta storitev ni narasla, dostopnost pa se je zmanjšala. V Indiji so oblasti privatizacijo uvedle kot odgovor na pomanjkanje zdravnikov na podeželju, a s tem se je situacija le še poslabšala, saj danes 80 odstotkov zdravnikov dela v urbanih centrih in služi le četrtini prebivalstva.
Poseben fenomen, na katerega je naletela Kaloti, se imenuje »pobiranje smetane«, kar označuje poslovno prakso, ki storitve ponuja le strankam, ki predstavljajo nizek strošek, nizko tveganje in visok dobiček. Privatizacija je v mnogih primerih vodila do dajanja prednosti ljudem, ki ne trpijo za hujšimi boleznimi ali pa so mlajši. To povzroča tudi večjo neenakost, saj imajo revnejši pogosteje večje zdravstvene težave, tako pa so potisnjeni v javni zdravstveni sistem, ki je podhranjen na račun zasebnikov. Obenem je privatni zdravstveni pol na ta način videti bolj učinkovit. Pogosta pojava v privatnem zdravstvu sta tudi prekomerno diagnosticiranje in zdravljenje, ki bolnika vidita predvsem kot plačnika. Posledica so nesmotrna raba sredstev in celo potencialne zdravstvene komplikacije pri pacientih. Privatizacija torej lahko (vsaj navidez) poveča učinkovitost in produktivnost, a vodi k zmanjšanju kvalitete in dostopnosti zdravstva.
