Danes že vsak redni uporabnik družbenih omrežij ve, da koalicijske stranke in njihovi privrženci opozicijo sovražno imenujejo za komuniste, rdečkarje, kulturne marksiste, torej za nekoga, ki po njihovo pooseblja zlo in teror. Stigmatizacija drugače mislečih, tudi pristašev komunizma, zaskrbljujoče spominja na tisto iz tridesetih let preteklega stoletja, ko so nacionalsocialisti prevzeli oblast v predvojni Nemčiji.
Prejšnji teden je odgovorni urednik samooklicane fašistične Nacionalne tiskovne agencije (NTA) in pripadnik t.i. Rumenih jopičev Urban Purgar na Twitterju objavil, da je Hitler #heroj. Po lastnih besedah naj bi s tem »le provociral levičarje.« S čivkom mu je nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar dal vedeti, da je poveličevanje Hitlerja kot simbola nacizma kaznivo dejanje, reakcija državnega prisilnega aparata pa, da mora biti takojšnja in ostra. A zdi se, da so se reakcije pokazale zgolj na Twitterju, medtem ko resničnih sankcij zaenkrat ni bilo zaslediti. Med predlogi za kaznovanje Purgarja se je pogosto pojavljal predlog, da naj se Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, ki mu predseduje, ukini status društva v javnem interesu, ki so ga dobili nedavno.
Dejstvo, da se lahko takšni zapisi brez sankcij pojavijo v sodobni slovenski družbi je zaskrbljujoče. Privrženci SDS so s tem končno dosegli, da se v javnosti nacionalsocializem prepogosto enači s socializmom in komunizmom, rekoč, da gre pač za totalitarizme. Takšno okolje omogoča normalizacijo nacionalizma, ki v zadnjem letu in pol dobiva tudi vladno podporo. Spomnimo se denimo samo tvita notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je ob državni proslavi t. i. Rumene jopiče imenoval za bisere napram svinjam – protestnikom, ali planinskega izleta na katerem so člani podmladka SDS pozirali z desnico dvignjeno v nacistični pozdrav.
V takšnem okolju je težko za resnične sprejeti besede urednika revije Demokracija Jožeta Biščaka, ki je ob dogodku Sekal bom rdečo zvezdo dejal, da je to zgolj »umetniški performans, nekakšna parodija na levičarsko orgijo, ki jo organizira Svetlana Makarovič z naslovom Nosil bom rdečo zvezdo.« Gre res za parodijo ali za povsem resen poskus vzpostavitve tretjega rajha na slovenskem skozi smešenje, žaljenje, napadanje drugače mislečih, oziroma tistih, ki ne spodbujajo nacionalizma? Če je šlo res za parodijo, zakaj je bilo potrebno že v uvodne besede stlačiti žaljenje koncerta Svetlane Makarovič?
Povrh vsega so se tekmovanja udeležili že omenjeni dolgoletni nacionalist Urban Purgar, predsednica ženskega odbora SDS Ksenija Šeligo, član nadzornega odbora SDM, član Rumenih jopičev, praporščak VSO in ljubitelj Andersa Breivika Klemen Traven, predsednik Krščanskega foruma SDS Dejan Škvarč in odgovorni urednik e-maribor.si, podportala Nove24 Mitja Grmovšek.
Zbrani so v malem številu za Bežigradom v Ljubljani tekmovali v streljanju znakov s srpom in kladivom, rdeče zvezde, Kapitala ter stisnjene pesti z vodno pištolo, kegljanju s keglji na katerih so bile fotografije »najbolj krvavih rdečih revolucionarjev« (Josipa Broza – Tita, Borisa Kidriča, Stalina, Lenina, Karla Marxa, Friedricha Engelsa, Che Guevare, Mao Cetunga in Kima Il Sunga), menjavali napis Titove ceste z napisom Cesta osamosvojitve in s sekiro sekali rdečo zvezdo. Zmagal je Urban Purgar, ostali so prejeli naziv »vitezi svobode«.
Morda bi tekmovanje res lahko sprejeli za parodijo ali performans, če za njim ne bi stali glasniki nacionalizma in funkcionarji stranke SDS, ki jim grozote fašizma in nacizma druge svetovne vojne očitno ne pomenijo nič. Navsezadnje je spodbujanje razkola med ljudstvom najlažje sprožiti prav s takšnimi banalnostmi, z razklanim ljudstvom pa je najlažje manipulirati. Glede na študijo potez vladanja Janeza Janše, ki jo je zapisala Spomenka Hribar, pa se premier tega še kako dobro zaveda.
