Kavč, muzika in bobiči

Bil je petek, 3. februarja, pretežno topel zimski dan, ko je Kavč festival prvič letos obiskal tudi staro mestno jedro Kopra. Gre za večdnevni, pretežno glasbeni festival, ki se je letos odvijal že osmo leto, njegova posebnost pa je to, da poleg javnih lokacij ponuja tudi zasebne. Na kratko to pomeni, da je lahko kdorkoli, ki poseduje kakršenkoli prostor, gostitelj. Prav tako pa se lahko katerikoli muzičar prijavi kot nastopajoči. In potem v dobrem mesecu dni od roka prijav organizatorji (Matija Solce in pomagači) spretno razporedijo glasbenike po danih lokacijah po celotni Sloveniji.

S sodelavko in kolegico sva Kavč obiskali najprej iz osebne in šele potem iz službene potrebe. Šlo je za edino prizorišče v osrčju Kopra, v prijetnem domu glasbeno aktivne in lokalno znane družine. In četudi nisva sedeli na kavču, ampak je ena stoje slonela na hladilniku in druga pred televizijsko kamero obračala gumbe za uravnavanje sprejetega zvočnega signala, je bil v prostoru prisoten tudi kavč. Na njem so sedeli obiskovalci, znanci in prijatelji. Sedeli so tudi po tleh, na stopničkah vhoda na teraso in stolih. Bilo jih je kakšnih dvajset. Po organizatorjevih besedah naj bi zasebni dogodek lahko obiskalo toliko ljudi, kolikor je kvadratnih metrov v koncertnem prostoru. In bilo ga je dovolj, dovolj za prijetno utesnjujoč občutek rojstnodnevne zabave ali praznovanje južnjaške »slave«, kot je bila uprizorjena na začetku filma Čefurji raus. In ja, gospod covid-19 bi se trikrat križal, če bi to videl.

Skozi večer sta se v istem domu obrnila kar dva nastopa, najprej sta v vsej svoji prisrčnosti zarepala UM in KUNA. Gostiteljici sta nama kasneje zaupali, da sta bila nastopajoča na njunem seznamu želja, vsi smo razumeli zakaj. Izkazalo se je tudi, da jih je kar nekaj UM-a osebno poznalo še iz nastopov v Centru mladih Koper, kar je samo še zvišalo občutek domačnosti. S KUNO sta v naslednji uri podrla vse meje domišljije, besednega zaklada, ritma in na trenutke kontroverznosti. Njun performans je temeljil na peščici izbranih besed obiskovalcev in absolutni reperski improvizaciji. In ko si mislil, da sta dosegla vrhunec humornosti, sta zadevo peljala še stopničko višje in potem še dve. In medtem ko je eden izmed obiskovalcev pritiskal tipko play na računalniku za instrumentalno podlago, si pozabil, da ne gre za ustvarjalno večerno druženje med prijatelji. Brez dvoma so lahko slovenska tla hvaležna za imetje tako rodovitnih umov. 

Nato pa še en koncert, drugi del večera, trije glasbeniki. Grafenauer flamenco project, projekt Izidorja Erazma Grafenauerja, ki temelji na njegovih avtorskih flamenko skladbah. Spremljala sta ga Bernardo Brizani na čelu in Andrej Tomazin na tolkalih. V medčasu pa se je vele občinstvo malega mesta popolnoma spremenilo, nekoliko srednješolsko-študentsko je zamenjalo zrelejše, vibracija pa je skočila iz intenzivne in navihane v nežno in skoraj romantično. Sveče, ki so krasile prostor, so sedaj gorele močneje in oči obiskovalcev so se zapirale, da bi se ušesa lahko še bolj prepustila mehkobi glasbe. PR-ovec Kavč festivala je imel prav, ko je poleg zapisa o projektu dodal, da Španija še nikoli ni bila bližje – tisto uro je bila v vseh navzočih. In potovanje še nikoli ni bilo tako lahkotno. Nič čudnega, da jih zmerjajo z vrhunskimi glasbeniki.
Za konec je Izidor razložil, da so si zadnjo skladbo želeli izvesti skupaj z UM-om in KUNO, a sta ta dva morala Kavč zapustiti pred koncem nastopa. Kriv je bil nek kuža, ki je v Ljubljani čakal na varstvo. Ja, prav vse izveš, ko se koncert dogaja na dvajset kvadratnih metrih. Tudi to, da je tolkalist prijatelj tvojega nekdanjega cimra in UM v nekem sorodu z Nikom Grafenauerjem. In še preden ti uspe postaviti opremo za televizijski intervju z glasbeniki, ti gostiteljica ponuja bobiče s klobaso. Pomisliš že, da je to edini pravilen način izvedbe glasbenih dogodkov in zazdi se ti, da so veliki odri kriminalna stvar. Intima, toplina in udobje domačega kavča – ja. Prepričana sem, da je Solce čarovnik, poslan na ta svet, da najde načine, kako ljudem približati glasbo in umetnost ter jih opomniti, kje se skriva iskrica življenja. Uspelo mu je, že samo s Kavčem, osmič. In še neštetokrat mu bo – ker nihče ni tako nor, da bi tako velike stvari počel s tako malo kojni*. 

Hvala Matija in hvala vam, festivalski škratje.

*Opomba: Kojni so denarna enota na festivalu Floating Castle, ki ga prav tako organizira Matija Solce s pomagači.

Theatralia