Kaj ti je, »mlada« pesnica?

Pomladanska prebujenost se zliva z utrujenostjo in ptičje ženitve v en glas grulijo, da je to razdobje razcveta. V mesecu mednarodnega dneva poezije se njenega jezika ne gre otepati, saj je v zadnjih letih postal dodobra podmazan. V parafraziranju portugalskega pesnika Pessoe paradoksalno na dan privrejo popolna protislovja slovenskega sodobnega poetičnega prostora: »Biti pesnik ni moje poslanstvo, temveč način, da sem sam.« Biti sam v vpetem sistemu ozkih grl samooklicanih glasnikov, ki kakopak edini vedo, kaj in na kakšen način naj bi odzvanjala kitica kipečih mladih upov scene, je skrajno nemogoče. Kajti dotični glasniki so tisti, ki dovolijo, da stopiš na posvečeni piedestal, obenem pa prav ti izklesani kiparji verzov malodane izkoriščajo oziroma celo ignorirajo vzhajajoče prišleke in s tem kar sami postanejo generacijski grobarji. Ali pa jih ravno s pomanjkanjem interesa in pogoltnostjo po razpisanem rožljanju novcev iz skupne malhe podžigajo in osvobajajo v prosti slog smisla – piši, samo piši in se ne oziraj. 

Ozirajoč se na dobro dekado nazaj, je opazen preboj in močno zoperstavljanje zatohlim institucijam, ki se oklepajo svojih peskovnikov pesniške tradicionalne liričnosti. Že ob pogledu na novejše izdaje zbirk bledijo nemogoče zlajnane fraze, kot so »ženske kvote«, in z njimi obrazi osivelih karikatur starešin slovenskih sinov. Ženske so prevzele vajeti in matirajo patriarhalne partije s svojim matriarhalnimi matricami. Prerezale so popkovine, se izvile iz vatiranih vlog podedovanih patetičnih poljan in odrezale socvetja, da je na površje pritekel prvinski mleček! 

Trenutna poezija je poezija tega trenutka, surova, neuklonljiva, ne čaka na maj, ne na odobravanja, temveč teži k opolnomočenju, pronica in porogljivo prevetruje v smeri nove renesanse, ki rokokojske spise poliva z bencinom. Ženske kadrirajo bodeča breaking bedrca –  sočne sokove sopiscev izžemajo in jih prepuščajo bralcem, da skoznje podoživljajo skorajšnjo katarzo. Pisava uhaja rokam politike v roke arhetipa izvora človeštva. Plazemske nimfe izrinjajo uborne genske predispozicije, ki jih narekujejo sprejeti v najbolj Jak hram umetelno ustvarjenega univerzuma, od katerega nas vse ves čas boli glava. 

Kam torej zamajejo glave, ko slišijo, da v podtalju pripravljajo revolucionarne pobege, da lahko nekdo nekaj izda brez zveličanih imen in podmuklo pridobljenih financ, ki so jih mazale neštete roke mainstream založnikov? Ne da lahko izda, da si to celo upa storiti! A prav z glagolom »upati« se ne smemo več opijati, sestre in bratje, saj le vince sladko v potrtih prsih up budi, v slogu osrednje moške pesniške figure, ki kiti središče najlepšega narodnega betona.

Ob bok že obstoječim in hkrati najbolj pogumnim in intrigantnim pesniškim založbam, kot so LUD Šerpa, CSK, ŠKUC, so začeli stopati povsem sveže povita Črna Skrinjica, ki objavlja izključno poezijo, ob tem pa moramo omeniti dostikrat spregledane manjše založnike, kot sta Kud Samosvoj in Hiša poezije. Mali založniki si prizadevajo, da bi utirali ume bralcev skozi neizprosno sodobno izraznost, jim ponudili nova izhodišča opredeljevanja do pesništva in možnost izbire v najboljšem pomenu – da je nujno v kontekst postaviti tako dejansko zmogljivost besedja kot estetsko vrednost pesniškega izjavljanja. 

Ni vse zvedeno na kliše in tako preprosto – napor se splača, dokler stremi tudi k vzgajanju zahtevnega bralca, ki pa se mu mora ponuditi vpogled v čustveno podstat, v zgodovinsko in situacijsko ozadje, v osrčje upesnjenega, predvsem pa, in to je tisto, kar še vedno pogosto umanjka podalpskemu prostoru, vpogled v samoironijo, v humor. Sodobna poetika je močno prežeta z intimno izpovedjo, navezano na generalno izkušnjo današnjega posameznika. V to polje so pri nas vstopili tudi določeni moški glasovi, ki so preko občutka za senzibilnost, ritma in toka zavesti pretrgali mit o enolični poetiki, ki bi jo lahko ponovno zvajali na kategorije spola. 

S čigavim dovoljenjem si, v pogubnem upu, da bi imeli večno mlade duše, kljub nenehnemu neusmiljenemu življenjskemu tempu, kar naprej nizamo nehvaležne nazive in lahkomiselno ustvarjamo ločnice, ki niso le boleče, temveč skrajno pokroviteljske, kot potencialni in vrhunski umetniki, kar radi razmejujemo z leti, najbolj obsedeno pa opletamo s frazo »mladi pesniki«. Besedna zveza »stari pesniki« je kakopak docela neokusna, zato bomo raje rekli znani in uveljavljeni in si ob tem pred sabo predstavljali podobo propadajočega patriarhata. Seveda je krasno in nadvse legitimno, da je nekdo pri 36. letih mlad, vendar se zdi, da v skoraj celotnem polju našega delovanja ob tem zaslišimo oznako, ki nas zavaja in speljuje od same vsebine. 

In pesnika, pesnico, človeka, takoj vidimo skozi nepomembno opredelitev, ki morda bolj pritiče kakšnemu lepotnemu tekmovanju kot poglobitvi v verze. S takšnimi determinacijami  se oddaljujemo od skupne ljubezni in skrbi za golo razmišljanje ob branju poezije. In če nam je jasno, da so imena odveč, bi lahko na podoben način pod preprogo pometli tudi že omenjene označevalce.

Izolirani glasovi, ki smo jih včasih lahko slišali v alternativnih prostorih, po skritih kotičkih Metelkove in Roga, na raznih DIY prireditvah, predstavljajoč določene skupine, ki jim lahko pridodamo nemogoče pridevniške puhlice, so postali glasovi, ki so prebili vsakršno izolacijo. In na tem mestu ne gre več za pesnice, ne gre več za kategoriziranje po spolu, starosti, usmerjenosti, rasi, geografskem poreklu, profiliranosti in kulturnem elitizmu. Gre zgolj za preporod poezije. Morda je slehernemu bralcu še vedno nejasna semantika in namenskost pesniškega jezika, a ta si je utrdil pot s tematikami in slogom, ki zavzemajo aktualne problematike in s svojim neusmiljenim besediščem nagovarjajo bralca k drznejšemu procesiranju prebranega in vklopu specifičnega miselnega procesa. Predvsem pa se je sodobna slovenska poezija kar dobro spopadla s tabujem o olepševanju in z okoliščinami v smislu, da je  nasploh vse lepo in prav v naši zali deželici in družbi, in se spretno ognila lastni zavajajoči samocenzuri.

Andrea Štepec