Letos je mednarodni festival animiranega filma Animateka praznoval osemnajst let. Po lanski spletni obliki je tokrat potekal hibridno. Slovenska kinoteka in Kinodvor sta v sedmih dneh odvrtela stotine filmov, na obisk so prišli še gosti iz tujine, ki so ponovno ustvarili občutek pravega festivala. Dogajanje je popestril strokovni program, pa tudi nekaj inovativnih razstav.
Glavni gost festivala je bil Igor Hofbauer – Hof, ki so ga ljubljanski ljubitelji risanih podob spoznali že pred dvema letoma na festivalu stripa Tinta. Tradicionalno glavni gost izriše celostno grafično podobo Animateke, zavzame mesto člana žirije in razstavi svoja dela. Ploskovite živobarvne in polne grafične podobe tega hrvaškega avtorja bodo na ogled v galeriji Alkatraz še do 17. decembra. Njegova dela lahko v izvirnem okolju sicer vse leto opazujete komaj par metrov stran. Črnordeče srce sestavljeno iz dveh ptičjih glav, ki je že lep čas narisano v notranjosti kluba Menza pri koritu v AKC Metelkova mestu, je del njegovega opusa. Posebej pa je znan po grafikah, ki jih je ustvaril za alternativni klub Močvara iz Zagreba,
Razstavni program je bil na Animateki letos v celoti dokaj bogat. Poleg že omenjene, se je v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova odvila VR 360°, že četrta razstava postavljena v virtualni resničnosti. Na vrtljivem stolu so si obiskovalci s pomočjo posebnih očal ogledali štiri med seboj raznolike animirane filme, ki jih bomo za vas prevedli v slovenščino. Več filmov na festivalu žal ni dobilo uradnega festivalskega prevoda.
Obešenec v sobi (The Hangman at Home) nas je soočil s petimi čustveno neprijetnimi zgodbami v mračnjaški atmosferi.
Disociacija gledalca pusti v podobno neugodnem položaju, a tekom filma spremlja ne več, ampak enega glavnega protagonista in njegov strah.
Hrvaški film Aqualia prav tako ni prinesel svetlobe in topline, ampak grozo in teror prihodnosti, v kateri umetno inteligenco napade tuja snov. Človek s tem pristane na koncu verige, za katero se je zdelo, da ji je prej poveljeval.
Zadnji od filmov na izbiro v virtualni resničnosti se je imenoval Prevzgoja (Reeducated) in je bil ustvarjen po resničnih pričevanjih. Poustvaritev spominov iz taborišča za prevzgojo v Šindžjangu je posebej pretresljiva tudi zato, ker več tisoč ljudi najverjetneje tam še vedno služi svojo kazen.
Specialno omembo si zasluži še razstava Animirane ženske, ki so jo lahko obiskovalci festivala ujeli v prostorih Slovenske kinoteke, kot tudi na šestih plakatnih mestih po centru Ljubljane. Na prvi pogled običajen plakat je zaživel s pomočjo mobilne aplikacije in skeniranja QR kode. Pet do tridesetsekundne animacije za odrasle so ustvarile »uveljavljene in obetavne animatorke, (vključno s trans in nebinarnimi) z vsega sveta.« Dodatek »za odrasle« so si prislužile zaradi pogostosti pojavljanja upodobitev spolnih organov. Najbolj »eksplicitne« so se skrivale najgloblje v nedrih dvorane Silvana Furlana.
Animirana razstava je nakazala usmerjenost na ženske avtorice, ki se je v zadnjih nekaj letih lotevajo številni filmski festivali po vsem svetu. Animateka se je odločila pripraviti še poseben filmski program na to temo, ki so ga poimenovali Njena zgodba. Štiridelni program je prikazal kratke filme s področja politike, pripovedovanja, samoraziskovanja in eksperimenta, ki jih je zaznamoval ne le družbeni spol ustvarjalk, temveč tudi njihova zaznamovanost z ženskimi temami kot so feminističen boj, patriarhalni svetovni red in drugo.
V sklopu programa za profesionalce se je na temo spolov odvila okrogla miza na temo enakosti spolov. Na njej so razkrili, da gre od vseh javnih finančnih sredstev namenjenih za animacijo v Evropski uniji samo 16% teh v roke ženskim avtoricam. Pri čemer naj omenimo še, da je med prijavitelji na razpise samo 30% žensk. Domača animatorka Tina Smrekar meni, da »več žensk, kot bo dobivalo nagrade in jih stalo na odrih, več jih bo začelo delati animirane filme.« Švicarska gostja Maja Gehrig dodaja, da bo potrebno narediti premike tudi pri moških kolegih, saj »so ti dobri mentorji, ampak pogosto pozabijo na projekte ženskih študentk, ko jih je enkrat potrebno prijaviti na festivale ali promovirati.« Pri čemer so opozorile še na primere zlorab ženskih študentk s strani profesorjev in na slabo prisotnost ženskih avtoric pri projektih, ki ponujajo boljša izplačila avtorjem.
Majhna scena slovenskih animatorjev res da ponuja malo drugačno sliko. Že nekaj let v svetovnem vrhu spremljamo predvsem uspehe animacij Špele Čadež, ki si je s svojim zadnjim delom prislužila posebno omembo tudi na letošnji Animateki. Film Steakhouse je le kak dan prej prejel še eno domačo nagrado – nagrado Prešernovega sklada. Topla animacija predvidoma narejena iz filca, katerega izrazno moč je avtorica usvojila že s filmom o pijanem krtu Boles, je odgovor na večno nesramnost stereotipnega slovenskega poročenega para v katerem ima zagrenjeni moški vedno prav in v katerem mora biti ženska tiha, poslušna in marljiva. Napetost odnosov je odlično začinjena z improvizirano ljudsko jazz godbo Tomaža Groma in Olfamoža.
Ostali filmi, ki so bili predvajani v tekmovalnem programu skupaj s Steakhouseom, so bili še: Visoke vode ali oda vodi in naravi, prikazana v poetičnem ves čas premikajočem se plesu barvnega peska in enovitega ozadja.
Iris ali zgodba o mladi ženski, ki se je ukvarjala samo s svojim videzom dokler se ni nekega dne odločila, da bo raje nekdo drug, če že ne more biti protagonistka svojega življenja. Groteskna zgodba Love is just a death away o garjavem psu, za katerega se izkaže, da je le krinka za osamljeno bubo metulja, ki se trudi preživeti v krutem svetu smetišča.
Na dnu košare za perilo, igra metafor, ki primerja nenehno polnjenje in praznjenje koša z nenehnim praznjenjem in polnjenjem glave z mislimi skozi nabiranje, mletje, vrtenje, občasno praznjenje, ki pripelje do nujnega pobega v drug svet, ki še najbolj spominja na črno ozadje in psihedelične pojave med katerimi se v celovečernem Disneyevem animiranem filmu znajde pijani slonček Dumbo.
Ganljiv portret Dragi očka, v katerem hči skozi pisma prikaže svojega očeta, ki ga ni zares poznala. Pikselacija je sestavljena iz na roko napisanih notranjosti in zunanjosti pisem ter fotografij, v katerih avtorica ugotavlja, če bi oče ostal doma, če bi se rodila kot fant.
Foto: Pia Nikolič
V istem tekmovalnem programu pa se je znašel tudi Impossible Figures and Other Stories I., ki je prejel glavno nagrado žirije. Po njihovem mnenju film »na čudovit, prepričljiv način vizualizira neko preteklo dobo, polno upanja, zaupanja in vere v svetlo prihodnost, v kateri bo prostor za vse. Avtorica je ustvarila zgodbo, v kateri lahko sobivajo različna razumevanja in spomini.« Umetnica Marta Pajek, ki očitno zelo rada riše okna, je s svinčnikom in papirjem ustvarila neskončen povezan prostor, kjer se telo nikoli ne konča, ampak se zliva v drugo telo. Takisto je s spomini.
Animiranih dokumentarcev avtorica recenzije prejšnji teden ni uspela ujeti. Je pa zaznala njihovo vsako leto bolj izrazito družbeno angažiranost le-teh. Slednjo je opaziti tudi pri ostalih celovečernih filmih na temo pomena civiliziranosti, življenja v posttalibskem Afganistanu ali beguncev izpod Francove diktature.
Film Moja najljubša vojna, ki se ukvarja s prikazom Latvije v času pod sovjetskim režimom, bi prav tako lahko sodil med dokumentarne, ne le pod celovečerne filme. Narejen je po resnični zgodbi in animirane črne obrobe s flomastrom, mešane s pasteli, dopolnjuje z dokumentarnimi fotografijami. Poenostavljeno otroško razumevanje odsevov ukrepov sovjetskih voditeljev vodi v na trenutke smešne razlage vsakdanjega življenja v nekem tovarniškem mestu. Z odraščanjem deklica opaža vedno večje razlike v svojem dojemanju sveta okoli sebe in dejansko sliko, kar jo vodi v poklic novinarke, ki odstira tančice resnice. Večkrat nagrajeni film iz omare v peskovnik vrže brezštevilne okostnjake, ki so se od druge svetovne vojne do osamosvojitve nabirali v teh baltski državici. Spretno pripoved zaokroži presenetljiva zvočna slika, ki tudi v na videz tihi sobi omogoči slišanje brnenja starih neonskih luči v telovadnici ali britje vetra mimo slabo zatesnjenih hiš.
Animateka se torej razvija na vseh področjih, četudi letos nismo dočakali slikofrca, ki ga ponavadi glavni gost nariše posebej za festival. Pogrešali smo tudi kakšno ponovitev katerega od filmskih programov več, saj se ob obilici dogodkov in vzporednih projekcijah rado kaj izmuzne. Predvsem pa smo pogrešali tudi kakšen konkreten žur, denimo tradicionalne legendarne animatečne karaoke. A o tem ob kakšni drugi, manj zdravje ogrožajoči priliki.
