»Na eni strani lahko že nekaj časa opažamo, da postaja govorica vedno bolj udarna in agresivna in da so njeni nosilci vse bolj prepričani v svoj prav, na drugi strani pa postaja govorica vedno bolj previdna in zloščena in so tisti, ki temu ne sledijo, hitro sumljivi. V obeh primerih pa je govorica zakoreninjena v afektih in občutkih ljudi. Javnost se pootročja, bi rekel Robert Pfaller.«
Blaž Bajič – etnolog in antropolog, raziskovalec
Tokratni sogovornik je zagreti tekač in raziskovalec, ki je doktoriral na temo: Poti tekačev na Ljubljanskem. Kot podoktorski raziskovalec je zaposlen v okviru projekta SENSOTRA, kjer preučujejo razlike v dojemanju okolja med starejšimi in mlajšimi, predvsem pa jih zanima vpliv digitalne tehnologije na doživljanje sveta okoli nas. V pogovoru je pojasnil, kako ljudje različnih starosti in družbenih skupin skozi čute doživljajo svoje okolje in kako kasneje svojo izkušnjo oblikujejo v pripoved. Dotaknila sva se tudi vpliva tehnologije na naše doživljanje, nostalgije kot potrošniškega mehanizma in procesov gentrifikacije v glavnem mestu.
Blaž Bajič je docent, zaposlen na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je eden od avtorjev in urednikov knjige Občutki mest: Antropologija, umetnost, čutne transformacije, ki v slovenski akademski prostor prinaša nekatere novejše raziskovalne in umetniške pristope k čutnemu doživljanju sodobnih mest, osvetljuje pa tudi pretekle čutne zaznave in spomine nanje v izbranih mestih. Bajič je aktualni predsednik Slovenskega etnološkega in antropološkega društva KULA.
V okviru projekta Sensotra ste s sodelavci ugotavljali, kako različne generacije doživljajo urbano okolje. Lahko prosim na kratko opišete, za kaj je pri projektu šlo?
Namen raziskovalnega projekta Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020, kot se glasi njegov celoten naslov, je bil ustvariti novo razumevanje sprememb načinov čutnega zaznavanja v urbanih okoljih. Projekt je bil financiran iz ene najbolj konkurenčnih in prestižnih shem Evropske unije, in sicer Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce, ki podpira le vodilne, izkušene raziskovalce, z zgodovino odmevnih raziskovalnih dosežkov. Nosilka projekta SENSOTRA je bila muzikologinja in kulturologinja, zaslužna profesorica Helmi Järviluoma z Univerze vzhodne Finske, ki je k sodelovanju na projektu povabila tudi ekipo raziskovalcev z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Sestavljali smo jo Sandi Abram, Rajko Muršič in jaz.
Raziskava je potekala v treh evropskih mestih, v Brightonu v Združenem kraljestvu, v Turkuju na Finskem in v Ljubljani, osredotočila pa se je na čas med leti 1950 in 2020. V okviru projekta smo poskusili odgovoriti na nekaj na videz preprostih vprašanj, denimo, kako doživljamo mesto? Kako smo ga v preteklosti? Kakšne zgodbe o svojih izkušnjah mest pripovedujejo mlajši in kakšne starejši? Kakšna je razlika v zaznavanju mesta med mladimi in starejšimi generacijami? Kaj vse vpliva na razlike? Na ta in druga vprašanja smo odgovarjali na podlagi gradiva, zbranega z metodo medgeneracijskega etnografskega oziroma čutno-biografskega sprehajanja, ki smo jo prav tako razvijali v okviru projekta.
Kaj vse ste morali pri tako obsežni raziskavi upoštevati?
Pomemben je zgodovinski trenutek, v katerem je potekala raziskava. Po eni strani zato, ker je v sodobnem družboslovju in humanistiki dozorelo spoznanje, da moramo naša družbena in kulturna življenja razumeti kot zaznamovana z našo telesnostjo, afekti in čuti ter umeščena v konkretna materialna okolja. Projekt je tako pretresal nekatere uveljavljene teorije in imel velik interdisciplinarni domet, saj je njegov doprinos relevanten za antropološke, kulturne, čutne, zvočne in glasbene raziskave, pa tudi psihologijo, človeško geografijo, okoljsko estetiko ter medijsko zgodovino in teorije. Po drugi stani pa je bila raziskava nujna preprosto zato, ker je potekala tako rekoč v zadnjem trenutku, ko še lahko etnografsko preučujemo ljudi, rojene v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, torej ljudi, ki so svoja zgodnja leta oziroma velik del svojih življenj preživeli v svetu brez digitalnih tehnologij. Obenem pa se prvič v zgodovini srečujemo z generacijami, rojenimi v digitalni svet, mladimi, ki sveta brez interneta in pametnih telefonov sploh ne poznajo. To pa se povezuje z znanstvenim ozadjem SENSOTRE. Digitalna tehnologija namreč ne le širi in krepi naše čute, kot pravi klasična teza Marshalla McLuhana, ampak jih tudi razsredišči.
Kot pravite, ljudje ne živimo zgolj v besedah in diskurzih, temveč tudi kot čuteči posamezniki v telesih. Kako je čutno okolje, v katerem bivamo, del naše življenjske zgodbe, naših spominov in izkušenj?
Drži, ljudje smo utelešena bitja in naši čuti oziroma čutne zaznave predstavljajo ključen element naše izkušnje. Še preden razumemo pomen izrečenih besed, slišimo njihov zven. V naših vsakdanjih življenjih smo – tudi če smo pogosto osredotočeni na neke druge zadeve – vseskozi potopljeni v okolje, ki ponuja določene zaznave. Med sprehodom po mestnih ulicah, na primer, lahko opazujemo pročelja stavb, slišimo hrup avtomobilov, glasbo, v bližini restavracij vonjamo hrano, morda jo tudi okusimo, pod nogami čutimo neravnino granitnih kock. Tovrstne zaznave pogosto zbledijo iz naše zavesti, tvorijo tako rekoč nezaznavno ozadje naših življenj. Kar pa ne pomeni, da ne vplivajo na nas. Nasprotno, vseskozi se vpisujejo v naša telesa in lahko postanejo njihov pomemben sestavni del. Vsi gotovo poznamo občutek nekakšne žalosti, razočaranja in jeze, ko, denimo, posekajo drevo, mimo katerega smo se pogosto sprehajali. Takrat ugotovimo, da nam je to drevo – pogled, senca, vonj, splošno občutje, ki ga je tvorilo za nas – pomenilo veliko več, kot smo sploh vedeli. V toku naših življenj določene dele naših čutnih okolij oziroma določene čutne zaznave začnemo povezovati z določenimi izkušnjami in obdobji v naših življenjih, tako da lahko prve postanejo nerazdružljive z drugimi. Spomini, ki jih zbudijo čuti, so tako lahko afektivno izjemno močni. Pomislimo samo na, če omenim že kar nekoliko obrabljen primer, tako imenovane proustovske trenutke, se pravi trenutke, ko neka zaznava izzove tako intenzivno in živo spominjanje, da se nam zdi, da smo premagali čas in prostor, da smo se prestavili v trenutek in na kraj nastanka spomina. Do tovrstnega vtisa neposrednosti spominjanja smo upravičeno zadržani, zlahka pa prepoznamo prav tisto vpisovanje zaznav in izkušenj v naša telesa, ki sem ga omenil maloprej. Še več, tovrstno spominjanje je pogosto povezano z izgubo, četudi umišljeno, nečesa pozitivnega, zato vsebuje zasnutek kritike in protesta.
Kakšne pa so razlike med udeleženci raziskave, ko gre za doživetje mesta? Kako so starejši v nasprotju z mladimi zaznavali zvoke, vonjave in podobno?
Na to vprašanje lahko odgovorim zelo na kratko: pomembnih razlik med generacijam nismo zaznali. Z metodološke in analitične perspektive je treba poudariti, da generacije, kakorkoli jih že opredelimo, nikakor niso enovite. Tu je namreč še vrsta drugih dejavnikov, generacije prečijo spolne, etnične, verske, politične, nenazadnje pa tudi razredne določitve. Konkretnih ljudi in njihovih življenj ni moč zvesti na omenjene kategorije, četudi jih oblikujejo. Vsaka »čutnobiografska pripoved« je tako neizbrisljivo edinstvena.
Metoda čutnobiografskih sprehodov je spodbujala spominjanje in pripovedovanje udeležencev o izkušnji, ki pa kljub temu da je individualna, ostaja v družbenih in kulturnih okvirjih. Ali je moč s to metodo priti do vpogleda, kako in zakaj se skozi čas spreminjajo načini, na katerega ljudje čutno zaznavajo svoje neposredno okolje?
Tako je. Zadnja leta smo sicer priča pravemu razmahu »raziskav, teorij in metodologij, ki govorijo o čutih, skozi čute in za čute,« kot so zapisali avtorji ene izmed pomembnejših knjig na področju čutnih raziskav. Obenem pa se raziskovalci vedno pogosteje poslužujejo etnografskih sprehodov. Čutnobiograski sprehodi to dvoje združujejo, dodajajo pa, kot rečeno, medgeneracijski vidik. Zastavljeni so tako, da ustvarijo pogoje za časovno in prostorsko zaokroženo etnografsko raziskovanje, v okviru katerega se srečata osebi različnih starosti in druga drugi predstavita svoje izkušnje, raziskovalec pa deluje kot nekakšen moderator pogovora med sprehajanjem. Vsak udeleženec oziroma udeleženka vodi »svoj« sprehod, se pravi izbere pot, ki je bila ali pa je še pomembna v njegovem oziroma njenem življenju. Med sprehajanjem pripoveduje o svojih preteklih in sedanjih opažanjih in izkušnjah, lahko pa tudi o predvidevanjih glede prihodnosti. Poanta čutnobiografskih sprehodov je, da se sodelujoči ob srečanju s »svojimi« kraji spomnijo svojih doživetij, posebej tistih, ki imajo opraviti s čuti, in jih ubesedijo. Spominjanje in pripovedovanje »spodbujata« tako zaznana stalnost in spremenljivost krajev, kot tudi podobnosti in razhajanja med izkušnjami starejše in mlajše osebe – v tem smislu je medgeneracijski vidik ključen.
Jasno je, da, čeprav so raziskovalci prisotni in soudeleženi v sprehodu, nimamo neposrednega dostopa do izkušenj naših sogovornikov in sogovornic. Zato je to, kar nam ti povedo, bistveno. Obenem pa moramo raziskovalci refleksivno »uporabiti« svoja telesa in občutke ter si na osnovi povedanega in zaznanega predstavljati, kako udeleženci zaznavajo svoje okolje. S sistematičnim primerjanjem naših opažanj pa lahko naposled izpeljemo razlikovalne poteze posameznih kulturno pogojenih načinov zaznavanja.
Naj dodam še, da ta ustvarjena vednost ni objektivna. Naša opažanja vedno vključujejo prepričanja, domneve, predsodke raziskovalca. Obenem pa so razlike, ki jih opazimo, relativne, saj nastajajo skozi razlikovanja in primerjave pogledov, v katere so vključeni vsi sprehajalci, tudi raziskovalci. Izkušnje, ki in kot jih ubesedijo sogovorniki, strogo vzeto, nastanejo na samem čutnobiografskem sprehodu.
Kako kot antropolog in etnolog gledate na sociološke in historične spremembe, ko gre za čutnozaznavne informacije nekoč in danes? Je doživljanje današnjih generacij mogoče ločiti od sodobnih tehnoloških pripomočkov?
Tukaj bi poudaril dve, morda nekoliko nasprotujoči si zadevi. Po eni strani so družbene in tehnološke spremembe stalnice človeške zgodovine, čeprav je res, da so zadnjih dvesto let z razvojem kapitalizma postale hitrejše, kot so bile kdaj koli prej, digitalizacija pa jih je še dodatno pospešila. Načini človeške zaznave so tako od zmeraj pogojeni s tehnologijami svojega časa in prostora, začenši z jezikom. Če sem prej izpostavil čute, moram tu jezik. Jezik je nenazadnje »tehnologija«, brez katere ne moremo živeti in brez katere naša izkušnja ne bi bila takšna, kot je. Po drugi strani pa je res, da prav digitalni mediji in tehnologije prinašajo neko razsežnost, katere vpliva se sploh še ne zavedamo, razsežnost, ki učinkuje dobesedno pred našim zavedanjem. V mislih imam seveda algoritme, po katerih živimo, če parafraziram znamenito metaforo Georga Lakoffa in Marka Johnsona. Kako bodo ti, poleg vseh drugih družbenih učinkov, ki jih prinašajo, vplivali na našo zaznavo, je vprašanje za milijon dolarjev.
Dejstvo je, da je spomin nestanoviten in selektiven, da ljudje pozabljamo in da si nek dogodek zapomnimo vsak po svoje. Kako družbena omrežja vplivajo na naš spomin? Ali danes algoritmi oblikujejo naše dojemanje resničnosti?
Res je, človeški spomin je, kljub temu da imamo izjemne zmožnosti »držanja stvari v glavi«, lahko, tako kot pravite, nestanoviten in selektiven. Prav zato je pomembno, da ustvarjamo skupne spomine, kakorkoli so že ti zaznamovani z razmerji moči. Govor, se pravi javni govor, je zelo pomemben, saj skozenj artikuliramo in izmenjujemo izkušnje, poglede in načrte, hkrati pa oblikujemo skupno, javno sfero, da ne rečem družbeno resničnost. Pri tem je, naj takoj dodam, ključno, da je ta prostor odprt. Govor mora temeljiti na argumentih, moramo biti kritični in samokritični ter – nenazadnje – zmožni stvari presojati glede na njihov širši pomen. Danes morda res veliko govorimo, denimo, na družbenih omrežjih, vendar si povemo zelo malo. Večinoma deloma besedne selfije. To velikokrat velja tudi za naše dejavnosti na spletiščih, namenjenih izmenjavi spominov in izkušenj. Na eni strani lahko že nekaj časa opažamo, da postaja govorica vedno bolj udarna in agresivna in da so njeni nosilci vse bolj prepričani v svoj prav, na drugi strani pa postaja govorica vedno bolj previdna in zloščena in so tisti, ki temu ne sledijo, hitro sumljivi. V obeh primerih pa je govorica zakoreninjena v afektih in občutkih ljudi. Javnost se pootročja, bi rekel Robert Pfaller. Naj se navežem na prej povedano, družbena omrežja nas s svojo algoritemsko strukturo bodisi izolirajo pred nam nevšečnimi pogledi bodisi nam jih posebej servirajo zato, da bi se odzvali. To krizo poglablja. V vsakem primeru pa smo nadzorovani.
Kaj pa urejanje mest, je tudi urbanizem vse bolj podrejen sodobnim načinom izkušanja sveta? Kako je oblikovanje prostora nekoč in danes povezano s posameznikovim doživljanjem in občutenjem svojega okolja?
Neka vzporednica je verjetno mogoča na način, da podobno kot se na družbenih omrežjih zaseben govor, ki je pač vsem na očeh, mnogokrat pretvarja, da gre za javni govor, se v mestih sicer privatiziran javni prostori, torej komercialni, strogo nadzorovani prostori, predstavljajo kot javni. Seveda v njih ni dovoljeno avtonomno delovanje. Vsakogar, ki ne sodi v komercialno paradigmo, se odriva na obrobje. Jasno je, da hitri procesi komercializacije, turistifikacije in gentrifikacije z bliščem, ki ga ustvarjajo, nekatere ljudi očarajo. Za mnoge meščanke in meščane pa ustvarjajo izkustveno bedo. Mesto, v katerem in s katerim so živeli, se tako spremeni, da se počutijo popolnoma odtujeno. Tisto, kar ga je delalo zanimivega, nadomesti zaigrana pristnost – še ena butična kavarna, še ena kraft-pekarna, še en kvazi-francoski bistro. V okviru čutno-biografskih sprehodov so tudi v Ljubljani pogovori o čutnih zaznavah ljudi hitro spodbudili k razmišljanju o splošnejših družbenih vprašanjih, o predrugačenih pogojih vzpostavljanja medsebojnih povezav, ki jih v pomembni meri določajo prav maloprej omenjeni procesi.
Vzporedno pa opažamo trende, ki se razvijajo skupaj z neoliberalnimi mestnimi in državnimi politikami, vzpostavljanjem različnih domnevno samoniklih, demokratičnih iniciativ, ki delujejo na področju urbanizma in ki zasledujejo pristope, kot so tako imenovani čutni urbanizem ali taktični urbanizem in podobni. Njihov cilj je, da bi mesta naredili čutno bolj zanimiva – živo pobarvali pločnike, ulice opremili z igrivim urbanim pohištvom in podobno – ter skupnostno naravnana – da bi se ljudje družili v soseskah, soodločali o tem in onem. Sliši se sicer lepo, vendar s tem, ko v urbanem prostoru bojda širijo prostor izražanja in delovanja, spontano uvajajo vedno nova neizrečena pravila. Po eni strani na ta način pravzaprav gentrificirajo sam upor, po drugi pa zato, ker ni nič prepovedano, tudi nič ni dovoljeno. Tovrstne »skupnosti«, ki naj bi delovale mimo mestnih in državnih oblasti, postanejo njihov podaljšek, del njihove strategije.
Kako na naše izkušanje mesta in spomin nanj vpliva nostalgija, ki jo je proizvedla kulturna industrija – filmi, arhitektura, moda? Ob obisku mestnih jeder v starih evropskih mestih človek dobi občutek, da nas načrtno zapeljujejo s spomini na nekakšen izgubljeni svet. Tudi vonjave, ki jih v raziskavi proučujete, so del te »čarovnije«. Zdi se, da se tovrstno spominjanje lahko dobro proda.
To, o čemer govorite, v antropologiji imenujemo nostalgija brez spomina. Če gre pri »običajni« nostalgiji za to, da si na osnovi lastnih izkušenj ustvarimo podobo izgubljenega raja, sveta, v katerem je bilo vse lepo in prav, ter si umislimo, kako smo v tem svetu nemoteno uživali, pa gre pri nostalgiji brez spomina za to, da naše izkušnje nadomestijo oglaševalske, potrošniške, popularno-kulturne podobe, mi pa prek njih na analogen način dojemamo sedanjost. Seveda, nostalgija brez spomina lahko služi kot izvrsten trženjski mehanizem, saj obljublja, da bomo z nakupom tega ali onega deležni izgubljenega raja, »popolnega« sveta in užitka. Stvari, ki jih kupujemo, so pogosto materialne, čutno-zaznavne, zato so čuti neizbežno vpleteni. Kupljeno stvar je samo potrebno pojesti, popiti ali poslušati. Turistificirana mestna središča pa, seveda, tako kot pravite, mrgolijo s tovrstno ponudbo. Pri nostalgiji brez spomina smo soočeni z neskončno serijo trenutkov, izrezanih iz toka časa, mnoštvom »zdajev«. Preoblikuje se naše dojemanje samega časa in zgodovine, četudi je ta preobrazba sama pogojena z zgodovinskim razvojem kapitalizma. Veliko vprašanje pa je, ali tudi nostalgija brez spomina vsebuje zasnutek kritike in upora.
