Intervju: Ana Marija Garafol, kmetica z Eko kmetije Na Samini

»Razlog za tako majhen delež ekoloških kmetij v Sloveniji tiči v zahtevni administraciji, prenizkih spodbudah od države in neurejenih razmerah na trgu.«

Zakaj si se odločila mestno življenje zamenjati za življenje in delo na kmetiji?

Kar se je začelo kot eksperiment v času prvega lockdowna marca 2020, mi je dokazalo, da si vrnitve v mesto sploh ne želim. Delo z zemljo se je premočno vtisnilo vame. Sprva je bilo zahtevno zaradi fizičnega dela in intenzivnega pridobivanja praktičnega znanja, a na to se sčasoma navadiš, ko razumeš osnove, osvojiš rutino in pridobiš kondicijo. Na to zdaj gledam kot na telovadbo, čuječnost, fitnes (in v vročih mesecih tudi savno ali solarij) – neke vrste vsakodnevni trening na svežem zraku. Zima pa je čas za oddih, počitek in načrtovanje naslednje sezone.

Imaš status kmetice?

Nimam, sem pa članica kmetijskega gospodarstva. Status kmeta ima običajno le ena oseba na kmetiji, tj. nosilec, ki je določen s strani članov kmetije. Status je pomemben zaradi uveljavljanja prednostne pravice do nakupa kmetijskega zemljišča ali kmetije – kar ni enako kot biti kmečki zavarovanec. Kmet v pokojninskem in invalidskem zavarovanju je lahko nosilec ali član kmetije. Obvezno se zavaruje, če dohodek kmetije na člana dosega najmanj 4.894,06 evrov letno. V nasprotnem primeru se lahko zavaruje prostovoljno, v kolikor je za to finančno sposoben. Tistih, ki jim kmetijstvo pomeni edini ali glavni poklic ter jim iz tega naslova teče tudi pokojninska doba, je le okoli 35 %. Vendar se kmetijska dejavnost lahko izvaja še v drugih statusnih oblikah (npr. s.p.). 

Delaš na eko kmetiji. Je za to poimenovanje potrebno izpolnjevati posebne standarde?

Seveda. Kontrolo nad ekološko pridelavo oziroma predelavo ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil in izdajanje certifikatov izvajajo organizacije, ki jih na podlagi vloge z odločbo imenuje minister, pristojen za kmetijstvo. Kmetijske pridelke, ki se tržijo v Sloveniji, se mora označevati z enotno označbo ekološki in to le potem, ko je bil za kmetijski pridelek oziroma živilo izdan certifikat v skladu s Pravilnikom o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil. Poleg označbe ekološki se lahko uporabljajo tudi okrajšave kot sta bio in eko. Pri označevanju pridelkov je obvezna tudi uporaba evropskega logotipa. Ekološkega statusa ne zagotavljajo mnoge blagovne znamke, katerih ime nakazuje naravno, biološko, ekološko, itd. pridelavo in predelavo: Biotop, Natura, Natureta, Kultura Narave, Eco+, Spar Vital, … Pogosto so zavajajoče tudi naslednje trditve: domače, sonaravno, neškropljeno, naravno. Vsak ekološki pridelovalec vam bo brez zadržkov pokazal certifikat, saj gre za dokument, ki jamči kvaliteto njegovega dela. V Sloveniji je ekološko kmetovanje pod izjemno strogo kontrolo. Pridobitev ekološkega certifikata ni velik strošek, kot zavajajo nekateri. Prav zaradi takšnih zavajanj potrošnikov se ekološki pridelovalci pogosto znajdemo na slabem glasu in smo deležni posmehljivih opazk, ki dvomijo v sam obstoj ekološkega kmetovanja.

Zakaj ste se pri vas odločili za ekološko kmetovanje?

Ker nam veliko pomeni okusna, kakovostna, varna in zdrava hrana. Prav tako pa skrb za zemljo oz. tla, prizadevanje za biotsko pestrost in dobro počutje živali. Bistvo ekološkega kmetovanja je namreč celostno dopolnjevanje rastlinske pridelave in reje živali ter sledenje naravnim metodam in kroženju snovi v naravi. Ko smo se odločali za rejo prepelic nesnic jih seveda nismo želeli imeti v baterijski reji. Jajca, pridobljena od prepelic, ki vse življenje preživijo v tesni kletki, v kateri se komaj premikajo, pri umetni svetlobi, na nagnjeni kovinski mreži, kjer nimajo niti gnezd niti površin za brskanje, ne morejo biti tako kvalitetna kot ekološka. Baterijskim kokošim je prilagoditev zakonodaje evropskim standardom zagotovila vsaj gnezda, površine za brskanje in nekoliko večje baterije. Prepelice so tu žal izpadle, in čeprav so na nek način vrsta kokoši nesnic, večinoma živijo v slabših razmerah kot njihove večje sorodnice. V nekaterih evropskih državah je takšna oblika reje že prepovedana. EU pa napoveduje, da bo z rejo v kletkah popolnoma zaključila z letom 2027. 

Skrbite za dobro počutje nesnic, kako pa za vas skrbi država?

Skrajni čas je, da začnemo kmetijstvo nemudoma celovito preusmerjati v regenerativne, trajnostne, ekološke metode pridelave. Ministrstvo za kmetijstvo mora začeti sprejemati temu primerne ukrepe, ki ne bodo le mrtva črka na papirju, temveč bodo ekološkemu kmetijstvu tudi v praksi dali pospešek in spodbudili kmete, da se vključijo v proces ekološke preusmeritve, namesto da jim postavlja vse več birokratskih ovir in jih s tem samo odvrača. Razlog za tako majhen delež ekoloških kmetij v Sloveniji tiči v zahtevni administraciji, prenizkih spodbudah od države in neurejenih razmerah na trgu. Potrebujemo več usposobljenih in ustrezno izobraženih kmetijskih svetovalcev na terenu in finančne vzpodbude. Ekološka vprašanja bi morala biti najpomembnejša politična vprašanja, ki bi jih morale stranke vključevati v svoje programe. Vlade bi morale biti izvoljene zaradi zavezanosti k reševanju ekoloških težav. Namesto tega skorumpirana oblast v službi kapitala sprejema zakone, ki omogočajo razprodajo naravnih virov, vodijo v vedno večjo izgubo ali degradacijo kmetijskih zemljišč, luknjajo okoljsko zakonodajo in pripravljajo teren za vdor korporacij s prostotrgovinskimi sporazumi. 

So dovoljšnje vsaj subvencije v primeru naravnih nesreč?

Naša kmetija je premajhna, da bi bila upravičena do večine subvencij, zato s tem nimam izkušenj. Zagotovo pa je vsaka subvencija boljša kot nič. Zaenkrat smo imeli srečo, da nas ni prizadela nobena hujša naravna nesreča. Subvencije se po večini uveljavljajo glede na vsaj en hektar kmetijskih površin, ne pa na količino dejanskega pridelka. Ta sistem je krivičen do malih kmetij, omogoča pa tudi določene zlorabe s strani veleposestnikov, ki npr. zemljo kmetom oddajajo brez GERK-ov (grafična enota rabe kmetijskega gospodarstva), subvencije pa obdržijo zase.

Ste kot eko kmetija bolj ali manj prilagojeni spremembam podnebja?

Manjša je npr. erozija tal in manj je težav zaradi suše. Če poskrbimo, da njive nikoli niso gole (vmesni posevki, setveni ostanki) in jim vračamo organski material, deževnica ne more odnašati najfinejših delcev prsti v vodotoke in jarke, ker se obdržijo na površini. Vegetacija učinkovito zadržuje vlago v tleh.