Mesec dni po tem, ko je neuspešen poskus razpusta kongresa in vzpostavitve izredne vlade Pedra Castilla stal predsedniškega mesta in ga podvrgel obtožbam poskusa državnega samo-udara s strani desne opozicije, pa tudi nekaterih političnih zaveznikov, situacija ni nič bolj jasna. Njegovo mesto je prevzela Dina Boluarte, ki je bila nekdaj prav tako članica stranke Svobodni Peru, a je iz nje izstopila in se ogradila od njenega marksistično-leninističnega ozadja. Protesti proti novi vladi in v podporo Castillu že cel mesec ne pojenjajo, obenem pa ne pojenja niti njihova nasilna represija. Vse več glasov, ki podpirajo nekdanjega predsednika, opozarja na vlogo, ki jo v tem kontekstu igrajo Američani in njihova CIA.
Mehka moč Združenih držav
Portal Geopolitical Economy Report povzema lokalne medije, ki so poročali o sestanku med ameriško veleposlanico Liso D. Kenna in upokojenim brigadirjem perujske vojske Gustavom Bobbiom Rosasom, ki je komaj postal obrambni minister. Sestanek se je odvil le dan pred Castillovim klavrnim poskusom, ki je propadel tudi zato, ker mu je podporo najprej odrekel večji del njegovega lastnega kabineta. Bobbio je poleg drugih članov kabineta takoj javno odstopil z ministrskega mesta, obenem pa pozval vojsko, naj ne podpre Castilla pri poskusu državnega udara.
Lisa D. Kenna, ki je veleposlanica v Peruju postala v času Trumpove vlade, je pred tem delala kot politična svetovalka ameriškega ministra za obrambo, na višjih pozicijah strateško pomembnih veleposlaništev po svetu, predvsem pa je devet let delala za CIO. Prav ta podatek nekaterim komentatorjem daje misliti, da je bilo njeno srečanje z Bobbiom več kot le prijateljski sestanek. Kenna je namreč še isti dan, 7. decembra, tvitnila, da ZDA »kategorično zavračajo vsakršno neustavno dejanje predsednika Castilla, ki bi poskušalo preprečiti kongresu, da bi izpolnil svoj mandat.«
Mediji, naklonjeni nekdanjemu predsedniku, pri tem opozarjajo, da razpust kongresa pod določenimi pogoji spada med pooblastila predsednika in da je obtožba o poskusu državnega udara zato koordiniran poskus diskreditacije levičarskega predsednika s strani njegovih nasprotnikov. Ti namreč obvladujejo kongres in Castillov poskus njegove razpustitve je očitno bil odgovor na že tretji poskus kongresa, da razreši njega z mesta predsednika. Desnica je tako uspela uzurpirati to politično institucijo za svoj neumoren boj proti Castillu, ki so ga bili od njegove izvolitve. Podporniki Castilla pa poudarjajo, da je perujski kongres ena najbolj osovraženih političnih institucij v državi, ki uživa le 7-odstotno podporo javnosti.
Da Američanom Castillo ni po godu in da jim je mnogo bližje napovedana vlada »narodne enotnosti« Dine Boluarte, ni presenečenje. Kenna je to potrdila le nekaj dni kasneje, ko se je srečala z Boluarte in izrazila podporo ZDA njenemu predsedovanju. V preteklem mesecu so ji sledili tudi drugi ameriški uradniki, ki so ob tem poudarili pomembnost delovanja demokratičnih institucij in vrednost izraza ljudske volje.
Demokracija po ameriško
Podpora pridobi grenak priokus, če pomislimo, ne le da Boluarte ni bila nikoli izvoljena za predsednico, ampak da v vsem tem času potekajo množični protesti ljudi proti novi vladi, ki jih ta nasilno zatira. Do danes je pod streli policije umrlo že okoli 50 protestnikov, medtem ko jih je bilo poškodovanih preko 600. Tako je očitno, da »volja ljudstva«, o kateri govorijo ameriški predstavniki, ni volja teh protestnikov, med katerimi je največ ruralnega, staroselskega ter revnejšega delavskega prebivalstva.
Ta del perujskega prebivalstva je Castilla izvolil in ga videl kot svojega političnega predstavnika, česar ti razredi že dolgo niso imeli. Četudi kratko Castillovo predsedovanje ni prineslo obljubljenih rezultatov ter se je kot vse predhodne vlade tridesetih let soočalo s korupcijo, je za nižje družbene razrede in skupine predstavljalo vsaj minimum političnega upanja. Prav zato njegov padec razumejo kot državni udar s strani desnice, ki je s tem zavarovala svoj interes v državi.
Interes zadeva moč perujske oligarhije, ki združuje politične, vojaške in ekonomske elemente, pa tudi rasno komponento. Njegova prva predstavnica je vodja desne stranke Ljudska sila Keiko Fujimori. Castillova predsedniška protikandidatka, ki v skladu z globalnim desničarskim trendom ni želela pripoznati svojega poraza, je tudi najstarejša hčerka nekdanjega perujskega predsednika Alberta Fujimorija. Njegova vladavina v devetdesetih letih je tlakovala pot politični nestabilnosti, ki traja do danes.
Brutalna neoliberalna kontinuiteta
Fujimori je uvedel obširne neoliberalne reforme ter brutalno zatiral tako svoje politične nasprotnike kot tiste dele prebivalstva, ki nimajo mesta v neoliberalni enačbi. V njegovem času je perujska država prisilno sterilizirala blizu 300.000 staroselskih žensk. Fujimorijeva politika je bila usklajena z interesi ZDA, ki je v tistem času širila svoj vpliv in »odpirala trge« v celotni Latinski Ameriki. Glavna oseba za ta posel v Peruju je bil vodja obveščevalne službe Vladimiro Montesinos. Ta je že od sedemdesetih let dalje služil Cii, najprej kot informator, v času Fujimorijeve vlade pa kot neposredni zastopnik ameriških interesov v državi in regiji. Vpleten je bil v množico nelegalnih aktivnosti, kot je preprodaja drog, politična represija opozicije, nadzor nad mediji, navsezadnje tudi podkupovanje političnih figur, kar je leta 2000 vodilo do razkroja Fujimorijeve vladavine.
Montesinos je od takrat sicer zaprt, a ob zadnjih predsedniških volitvah so v medije prišli posnetki njegovih telefonskih pogovorov, ki dokazujejo, da je poskušal neposredno vplivati na rezultate volitev v prid Keiko Fujimori. Hčerka nekdanjega predsednika se sicer v javnosti poizkuša distancirati od svojega očeta in Montesinosa, a politika, ki jo zagovarja, je le nadaljevanje tako imenovanega »fujimorizma«, v kateri je imel Montesinos – in prek njega tudi ZDA – ključno vlogo.
Glede na globalno ekonomsko in vojaško zaostrovanje ter dejstvo, da v Latinski Ameriki trenutno prevladujejo leve vlade, je interes ZDA v Peruju toliko večji. Če sklepamo po izjavi, ki jo je podala po izgubljenih volitvah, Keiko Fujimori zelo dobro razume ameriško perspektivo: »Peru je epicenter spopada. Spopada med komunizmom in prostim trgom. […] Ne gre zame, ampak za to, da je Peru strateško in geopolitično ključen za Latinsko Ameriko. Zato poskuša mednarodna levica z manipulacijami popačiti ljudsko voljo.« Trumanova doktrina je še kako živa.
