Mrkogledi, a simpatično brkati voznik nemškega enoprostorca nas je v ljubek kraj z lokalnim imenom Lotmerk (sicer pa Ljutomer) pripeljal dovolj zgodaj v četrtek popoldne, da smo si lahko v miru ogledali glavne prostorske razsežnosti bržkone najpomembnejšega festivala, ki se tam že 18 let odvija v poletnih mesecih.
Kreten in lejmer, kot sem, sem bil na festivalu prvič, dodobra pa so me z zgodbicami in anekdotami preplašili obiskovalci preteklih izvedb in organizatorji, ki kdaj pa kdaj kapnejo na slična zborovanja filmokavsarjev in filmokavsaric tudi v prestolnico. Že takoj je bilo jasno, da na spregled ne bo nobenih avš, sisarjev in drugih posiljevalcev nasmeškov, ki se rinejo v slovensko filmsko srenjo in jih je vse polno na primer na obredjih FSF-ja. Tudi zato sem z velikim veseljem in olajšanjem kozarce pričel trkati z žilavimi lokalci in festivalneži, ki so se precej utrdili, a ne tudi utrudili v preteklih dneh festivala, ki je sicer teden prej potekal že v Ormožu.
Po posebnih vezeh sem si k sreči dobro bero filmov ogledal že doma in na daljavo – izbor, vreden očesa tudi bolj plašnosrčnih gledalcev. Festival je s svojo prisotnostjo popestril tudi igralec Robert Englund, ki nas je v rani mladosti z malih ekranov plašil v vlogi Freddya Krugerja v kultni franšizi Mora v ulici brestov (Nightmare on Elm Street, 1984).
Kake hude potrebe po ogledu filmov na festivalu samem niti ni bilo, k čemur je pripomogel tudi lokalni fenomen, poznan kot »liter pa voda«, ki je deloval kot socialno vezivo, osvežilo in še kot klimatska naprava hkrati. Za pojmom ni nobene velike skrivnosti, gre za preprost princip litra belega vina in litra gazirane vode, ki pa je zaradi enormnih zaužitih količin za gostince veliko bolj praktičen kot posamično naročanje zgolj »enega« špricarja. Vseprisotnost sladkokisle rumenkaste tekočine na terasah gostiln na glavnem trgu je živo pričala o splošnem odobravanju te prleške pogruntavščine. Strahospoštovanja smo se nalezli tudi tisti, ki smo bolj nagnjeni k rdečkastim vinskim zvarkom.
Šankov je bilo kajpak več kot gostiln, na stojnicah so svojo »robo« prodajali vinotoči, pivovarji in prodajalci po nepotrebnem hipsteriziranih (precej dragih) sendvičev in burgerjev. Ogromen šotor na središču trga je podnevi nudil senco in stole, ponoči pa zavetje pred mimobežno nevihto.
Glavnina dogajanja, pogovori in krajši filmi so se zvrstili v atriju mestne hiše, ki pa – brez posebnega presenečenja – v svojih nedrjih gosti še enoteko. Kako so me le pogledali, ko sem nevede v prostor prišel s steklenico množično prodajanega piva.
Četrtkov večer so popestrile karaoke v neki bližnji kleti. Tjakaj smo se prebili skozi starejšo mestno hišo – netreznemu človeku nepredstavljiv labirint – stare pop in rock štikle smo pod budnim nadzorom ravno dovolj fašistične pevovodje peli vse do konca noči, ko smo se končno razšli, ubogi in nemilostni natakar pa je nekam izginil že mnogo prej. Nekateri so se ohladili tudi v bazenu, ki pa nikakor ni bil odprt za javnost.
Pred večer v petek se je zdelo, da je ponovitev burnega dogajanja prejšnjega večera nemogoča, a (tako kot pri štetju špricarjev in piva) se ne bi mogli bolj ušteti. Karaoke je zamenjal koncert nabritih ska-swingerjev, madžarskih Yellow Dots v dokaj svežem mladinskem klubu, kjer se je vse sluzilo od švica. Pred vhodom je neka okoliška legenda v enem samem, sunkovitem loku uspela fenomenalno pokozlati najmanj tri ljudi, priča smo bili zaroki dveh romantičnih in ne ravno treznih duš – pinceta švicarskega noža je služila kot zaročni prstan. Masa ogretih pivcev in drugih je po zaprtju kluba terjala še – več desetin se nas je sredi noči odpravilo v smer domnevno odprte gostilne, ki pa kajpak ni bila odprta – in tako smo nevede napravili generalko za »zombie walk«, ki se je sicer imel zgoditi naslednji dan. V obupu smo skoraj štopali mimovozeče avtomobile, ker smo računali, da ima kateri od voznikov doma gotovo zidanico, na misel so prišle tudi ugrabitve in skvotanje vinskih hramov.
A sposobni, kot smo bili, smo se zgolj obrnili na petah in se zavalili na stole pod velikim šotorom, in srebali, kar so bili drugi prej pustili na šanku, dokler ni neki ravno dovolj zblojen Šiškar nekje v okolici šanka zbrskal še dva litra refoška, ki sta nas prijetno omamljala prav do ne tako ranega jutra. Ha, ena nula za rdeče.
Sobota, sklepni del festivala, je v Lotmerk privabila vse živo, mlado in staro. Pod šotorom so se s pomočjo ličil ljudje spreminjali v zombije, ki so popoldne v spremljavi domače pihalne godbe zakorakali skozi mesto na tradicionalnem (in tapravem) »zombie walku«. Ni manjkal tudi sam Freddy Kruger, v katerega se je našemil stalni gost festivala, Norvežan Christian. Kasneje se je Freddy inkarniral še na velikem platnu na trgu (film ima res hudo glasbeno opremo), čemur je sledila zaključna prireditev in podeljevanje festivalskih nagrad Hudi maček. Zmagal je krvavi, epidemični in brutalen tajvanski film The Sadness (2021), razveselila pa nas je tudi odločitev žirije, da je samovšečni doku o »alter« festivalu Punk Rock Holiday dobil zgolj posebno omembo in ne nagrade v kategoriji Hrupni maček za najboljši glasbeni dokumentarec.
Kljub sklepnim, zaključnim mislim, po podelitvi nagrad še ni bil čas za oddih – treba je bilo preživeti še eno noč, ki pa se je začela z novovalovskimi hitiči v atriju mestne hiše. Tudi s precej posrečenimi miksi je muzikosukačka gibala naše boke in v precejšnji meri atrij spremenila v plesišče, med neprestanim spoznavanjem novih ljudi, zajebancijo in srkanjem piv in vinca pa smo v pisani mednarodni zasedbi (seveda niso manjkali lokalni »črnci«) končno dočakali tudi nedeljsko jutro. In si s tem prislužili še svojega, lastnega »mačka«, ki je bil po treh objestnih večerih kajpak »hud«.
Ker sem bil pri svojih nekaj-in-tridesetih letih šele prvič na tem festivalu, imam seveda slabo vest, zato se bom velespoštovanim organizatorjem skušal podobrikati z naslednjimi besedami: Grossmann je najboljši filmski festival posebne kategorije, v kateri niti ni nujno, da se filme sploh gleda – dovolj je že spoznavanje in debata o njih, ključno pa je golo uživanje, ki ga v ličnem mestecu z odlično »gastro« in »eno« ponudbo res ni (z)manjkalo. Kdor še ni bil, zamuja. Tisti, ki smo ga preživeli, pa se lahko sladkamo s srhljivo mislijo, da naslednjega mogoče ne bomo …
