Hipokritova zaprisega
Kako stojimo na področju predvolilnih obljub; 37. tiskana izdaja, dne 10. marec 2023
Obljubim, da ta članek ne bo dolg. Boste videli, samo ne nagajajte pred koncem besedila, splača se ga preizkusiti. Če smo na podlagi predvolilnih obljub šilo in kopito predali koaliciji Roberta Goloba, bomo prebavili tudi ta uvodnik. Kot ste ugotovili že sami, bo govora o obljubah, natančneje o zaobljubah, ki so jih stranke Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica objavili v koalicijskem dogovoru.
Seveda pa niso vse obljube enake. Koalicijski dogovor lahko razdelimo v štiri idealnotipske skupine oblastniških zavez. V prvo skupino spadajo obljube, za katere vlada in koalicija nimata pristojnosti – se pa lepo slišijo. Na primer: naslavljanje duševnih težav, ki so ga obljubili v okviru medgeneracijskega povezovanja in mladinske politike. Duševne težave, pravijo, bodo naslavljali z več strokovnega kadra. Vlada verjetno ne bo zaposlovala psihologov in psihiatrov, tako da bo kvantitativno povečanje strokovnega kadra težko rezultat koalicijskega naslavljanja. V drugo skupino spadajo obljube, ki so predobre, da bi bile izvedljive, tudi če bi bila trenutna oblast absolutna. Taka je denimo obljuba, da bo vlada uredila migracije, karkoli naj bi to pomenilo. Ali pa, da bo vlada uredila stabilne karierne poti za mlade. Tretjo skupino obljub tvorijo medsebojno izključujoče se obljube, denimo – obljuba o pravičnem davčnem sistemu za podjetnike in v naslednji alineji obljuba o progresivni obdavčitvi premoženja. V četrto, najmanjšo skupino, spadajo obljube, ki poleg namere opišejo še metodo, ki bo do izpolnitve pripeljala; in so v resnici izvedljive. Za te obljube je značilno, da predpostavljajo zakonodajni akt, s katerim bi – mogoče tudi bo, pustimo se presenetiti – vlada urejala dotično področje.
Ko torej izločimo balast v obliki prvih treh skupin obljub, lahko začnemo ocenjevati uspešnost vlade pri sledenju lastnega načrta.
Kot rečeno, je koalicija izpolnila le tistih nekaj obljub, ki so že po formi in vsebini delovale kot uresničljive. Tako kot so obljubili, so spremenili zakon o dohodnini in skoraj preuredili zakon o dolgotrajni oskrbi. Gre za dva zakona, ki jih je neposredno pred volitvami v korist bogatejših in v škodo javnim financam spremenila prejšnja, Janševa vlada, in je bilo iz populističnih razlogov za novo vlado najpomembnejše na janšizem direktno odgovoriti. Zaradi rokohitrosti pri teh odgovorih Golobovi vladi na drugi strani še vedno ni uspelo vrniti javne RTV Slovenija v stanje pred Janšo, ki resnici na ljubo ni bilo bleščeče, a je bilo boljše izhodišče za vzpostavitev resnega medija kot trenutna slaba kopija strankarske televizije SDS. Na področju zdravstva so uspešno podprli zakon o nalezljivih boleznih, ki ga je pripravila civilna družba. Zamočili pa so pri urejanju zdravstvenega sistema, kjer so pred volitvami obljubljali takojšnje zmanjšanje čakalnih vrst, ločitev javnega in privatnega zdravstva, uspešno upravljanje zavodov – dobili pa smo desettisoče novih državljanov brez osebnega zdravnika, dodatno javno financiranje privatnih zaslužkarjev in nagrade za najporaznejše direktorje zdravstvenih domov.
Poleg tega je vlada, tako kot je obljubila, dvignila zakonski prag minimalne plače na več kot 800 evrov neto, a jim še ni uspelo izpolniti obljube o dvigu minimalne pokojnine nad 700 evrov neto.
Veliko daljši je seznam prelomljenih obljub – pa ne samo tistih, ki niso izvedljive, ali tistih, s katerimi v kampanji današnja koalicija ni mislila čisto resno. Vlada še ni uresničila nobene obljube iz paketa, ki ga sama imenuje socialna in vključujoča skupnost, čeprav mestoma predstavniki koalicijske Levice govorijo o krepitvi vloge zaposlenih v lastništvu podjetij in razdeljevanju presežne vrednosti. Vseeno pa je vlada Roberta Goloba ponovno vzpostavila delovanje Ekonomsko-socialnega sveta in s tem uresničila obljubo o socialnem dialogu z javnimi uslužbenci. Vendar dialog ni dovolj – obljuba o učinkoviti zaščiti delavskih predstavnic in predstavnikov je padla v vodo v začetku oktobra lani, ko je vodstvo premogovnika Velenje v popolni lasti državnega Holdinga Slovenskih elektrarn odpustilo sindikalnega predstavnika Asmirja Bećarevića zaradi sindikalnega delovanja.
Tudi o stanovanjski politiki se zaenkrat še vedno samo govori in načrtuje, premaknilo se ni nič. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom Luke Mesca sicer obljublja gradnjo novih neprofitnih najemniških stanovanj, a za to vlada še ni pripravila kaj več kot obljube. O gradnji novih študentskih domov, ki jih je koalicija obljubila v dogovoru, se zaenkrat še niti ne govori. Hkrati še ni bil izveden obljubljen prenos stanovanjskih nepremičnin iz slabe banke na stanovanjski sklad, kar je omogočilo slabi banki, da zaradi uporabe njihovega zemljišča, ki sameva že desetletja, toži skvoterje v ljubljanskem Placu – nič ne de, da je predsednik vlade Golob pred volitvami zagotavljal, da so mu avtonomni prostori bolj pri srcu kot slaba banka.
Tudi na področju izobraževanja še nismo videli nobenih premikov, razen ločitve ministrstva na visokošolsko izobraževalno področje in ostalo. Šolska prehrana še vedno ni brezplačna za vse, nova Bela knjiga o izobraževanju še ni na vidiku. Nič se ni premaknilo niti na področju decentralizacije in regionalizacije. Medijske zakonodaje se vlada tudi še ni lotila – razumljivo, od Branka Grimsa leta 2005 namreč nihče ni uspešno odprl in zaprl medijskih zakonov, poleg tega pa trenutna oblast ne more vzpostaviti delujočega okolja na enem samem mediju – RTV Sloveniji, kaj šele, da bi celovito prenovila medijsko zakonodajo.
A zdi se, da odločitve, ki se tičejo resne politike, volivcev koalicije ne zanimajo toliko kot največja obljuba Roberta Goloba, ki jo je izpolnil 24. aprila 2022 – na oblasti več ni Janeza Janše. To, kot vidimo že vsaj petič, ne pomeni drastične spremembe politične usmeritve, temveč predvsem kontinuiteto na področju ekonomskih politik in priložnost za Janeza Janšo, da ponovno mobilizira svojo volilno bazo na podlagi identitetne demagogije. Članek pa tudi ni bil predolg, če mi verjamete.
