Hip za strip: Ženske v Iranu skozi delo Marjane Satrapi
Strah nas je tistega, česar ne poznamo, zato je dobro nepoznano čim bolje spoznati, da nas ne bi bilo več strah. Sociologija uči, da je predsodke najbolje premagati tako, da se poskušamo spoznati s čim več pripadniki družbenih skupin, do katerih imamo predsodke, da bi na podlagi večjega vzorca lahko dobili realnejšo sliko. Življenje v drugih oddaljenih kulturah lahko začnemo najlažje spoznavati s pomočjo literature.
Začetek novega tisočletja nam je iranska striparka, ilustratorka in režiserka Marjane Satrapi postregla z avtobiografsko zgodbo Perzepolis. Z njo je zajahala nov val popularnosti (avto)biografskih stripov, ki ga je začel Spiegelmanov Maus v začetku devetdesetih. Po štetju Žige Valetiča naj bi do danes na svetu izšlo že vsaj 428 avtobiografskih stripov in še nekajkrat več biografskih stripov.
Njena zgodba o odraščanju v Iranu, ki se je ravno v času njenega otroštva iz najbolj odprte in moderne države na Bližnjem vzhodu spremenil v nazadnjaško ter zaprto družbo, ki je začela še bolj zatirati pravice žensk, je postala pravi hit. Šlo je za eno prvih stripovskih zgodb, ki je tako osebno in odkrito predstavljala vsakdanje življenje v Iranu in vpliv politike na posameznika, natančneje na posameznico. Kljub temu, da je njen stil izrazito avtorski in da v stripu uporablja le črno-belo ploskovito risbo brez ozadij, ki še najbolj spominja na linorez, se je pripoved dobro prijela pri bralcih. Leta 2008 smo pri Društvu za oživljanje zgodbe 2 koluta dobili tudi prevod v slovenščino.
Tri leta po izidu prvih dveh delov (Perzepolis 1 in 2) o njenem odraščanju je izdala strip z naslovom Vezenine, katerega prevod pa smo v slovenščino dobili šele lani. Razlika med Vezeninami in Perzepolisom je v tem, da se je Satrapi v njih še bolj poigrala s stripovsko formo in povsem ukinila kvadratke. Namesto likov se v zgodbi večkrat pojavijo le njihove glave ali samo oblački, ki se pogovarjajo en z drugim. Pripoved je tokrat manj opisna, vsevednega pripovedovalca ni več. Še najbolj bi lahko Vezenine primerjali s transkriptom pogovora nekega popoldneva, ko so se iranske ženske sproščene dobile na kavi in se začele pogovarjati o ljubezni in spolnosti povsem brez zadržkov.
Kvaliteta del Marjane Satrapi, vključno z delom Piščanec s slivami, katerega prevod naj bi pri Buči izdali še letos, ni v sicer hudomušnih zgodbah, ampak v primerjavi življenj v različnih kulturah. Vseskozi vleče vzporednice med normami življenja žensk v Evropi in na Bližnjem vzhodu.
Danes so takšna dela še pomembnejša, saj pomagajo destigmatizirati življenja in navade številnih, ki se zaradi vojn evropskih držav na njihovih ozemljih še bolj množično kot prej selijo v Evropo, v upanju po doseganju človeka vrednega življenja. Skozi branje Vezenin bo marsikomu postalo še jasneje, da so potrebe in želje žensk enake tako tu kot tam. Še bolj jasno pa bo, da so povsod še vedno podvržene enakim pritiskom družbe, ki bi jih bilo na obeh koncih vredno zanemariti. Naj gre za pritiske družbe, da mora ženska izgledati čim bližje lepotnemu idealu, ali za tiste, da se mora čim prej poročiti in ostati devica do poroke. Ženske vseh vrst lahko najdemo povsod. Od tistih samozavestnih, ki vedo, kaj hočejo, do preplašenih in sramežljivih, ki se raje zadržujejo v ozadju. Vezenine so zato ne le zabavno čtivo, ampak dokaz, da je v vsaki družbeni skupini enako število budal in te so ponavadi v manjšini.
