Hip za strip: Tegobe kupcev stripov
»Draginja« bi morala postati beseda leta. Inflacija se giblje blizu dvomestnih številk. Zaradi suše so se dvignile cene pridelkov in posledično cene mesa. Že tako visoke cene energentov energetski lobiji veselo dvigujejo z izgovorom, da je za vse »kriva vojna v Ukrajini.« Ob rasti cen elektrike se po verižnem postopku dvigujejo cene vsega, kar jo potrebuje za svojo proizvodnjo. Med njimi je za založništvo ključna sestavina papir, katerega cene so se občutno začele dvigovati že lani. Tako kot so menuji v gostilnah vse bolj nedostopni širšemu občestvu, so tudi knjige na dobri poti tja.
Nekatere založbe se na vse pretege borijo, da se dvig cen energentov ne bi poznal pri cenah njihovih izdelkov, vendar se temu skoraj ne bo moč izogniti. V slovenskem prostoru je malo založb, kot je stripovska založba Forum Ljubljana, ki slovi po izdajanju mednarodno priznane stripovske revije Stripburger. Nizke cene njihovih stripov jih delajo dostopne tudi tisti večini prebivalstva, ki konce mesecev spaja s plačo, nižjo od povprečne, in si vsake toliko zaželi svežega kvalitetnega stripa. Vodstvo založbe namreč stoji za prepričanjem, da naj cene ostanejo nizke, dokler so vzdržne za preživetje programa. Nenazadnje prejemajo subvencijo Javne agencije za knjigo, ki jim niža stroške založniške dejavnosti. Njihov uporabnikom prijazen primer bi lahko bil zgled za tiste prejemnike subvencije, ki tega (še) ne počno.
A tudi Stripburger se bo moral slej kot prej ukloniti vsaj delnemu povišanju cen. Aktualni problemi založništva pač segajo v čas pred energetsko krizo. Že predlani jeseni smo lahko poslušali pritožbe zaradi čakalnih vrst v tiskarnah, ki jih je povzročilo nenadno povečanje cen papirja in posledično pomanjkanje cenejšega, ki so ga tiskarne morale ponovno naročiti. Ugibanja, zakaj je do tega prišlo, so se gibala vse od razumljivejših, kot je dejstvo, da Evropska unija ni bila zares pripravljena na zahtevan ukrep prehoda iz plastičnega na papirnate izdelke za enkratno uporabo. Med ljudmi pa so se širile tudi bolj banalne razlage, kot je ta, da so »na Kitajskem nakupili ogromne količine celuloze, kar je povzročilo pomanjkanje na vseh ostalih svetovnih trgih.«
Namesto špekulacij preverimo še dejstva. Med pandemijo so se prekinile številne dobavne verige, med drugim tiste, povezane s papirno industrijo. Na globalnem nivoju se je celuloza, ena pomembnejših sestavin za izdelavo papirja, samo v letu 2021 podražila za 25 odstotkov in zrasla na povprečno ceno 250 dolarjev na tono. K temu ni dodatno pripomogla zaustavitev dela v tovarnah, kot tudi ne povečanje potrebe po higienskih robcih in papirnatih brisačah v času pandemije.
V Sloveniji obstajajo še nekatere dodatne lokalne specifike. Statistični urad je v marca lani izdanem poročilu ugotovil, da so se cene papirja na letni ravni povišale za 33,1 odstotkov, kar je ena najvišjih podražitev industrijskih proizvodov v samostojni Sloveniji. V istem obdobju so se časopisi v povprečju podražili za 10,9 odstotkov in neleposlovne knjige za 9,1 odstotkov. Majhen trg omogoča lažje kartelno dogovarjanje za cene knjig, pri čemer večji založniki izrabljajo svoj prevladujoč položaj. Povrh tega manjši založniki pogosto nimajo svojih knjigarn ali knjigotrških mrež, kar jih sili v to, da morajo knjige kupcem ponuditi prek skupine fizičnih knjigarn Mladinske knjige ali prek založbe Učila International, ki si lasti knjigarne Felix. Marže, ki jih mreži določata, v nekaterih primerih dosežejo 50 odstotkov vrednosti knjige, poročajo nekateri založniki.
Ko boste prihodnjič koga slišali reči: »Zakaj so stripi tako dragi?«, se spomnite na še eno domačo tradicijo, ki stavi na knjižne izdaje s trdimi platnicami. Veliko založnikov pri tem stavi na naročila knjižnic, ki zaradi hitre obrabe raje kupijo bolj vzdržljive izdelke. Uspešna prodaja knjižnicam nenazadnje lahko hitro pokrije stroške produkcije. V meki stripa – Franciji – je običaj, morda tudi zaradi velikega trga, drugačen. Stripi pogosto najprej izidejo v izdaji z mehkimi platnicami in slabšo vezavo. Šele, če se izkaže, da se strip uspešno prodaja, se odločijo za izdajo s trdimi platnicami, ki si jo zvesti oboževalci z veseljem privoščijo.
Vendar se z vsemi temi primerjavami lahko ukvarjamo, ko je knjiga že izdana. Ker se pri nas stripe izdaja malo časa (v samostojni Sloveniji lahko o resnem stripovskem založništvu govorimo šele od leta 2000 dalje) se v izdajah pojavljajo še marsikateri drugi problemi, ki nastanejo pred tiskom. Albumi so denimo včasih izdani na papirju, na katerem se črna barva preveč blešči, ali pa so barve popolnoma drugačne kot v izvirniku. Pri tem je treba ločiti uveljavljene, izrecno stripovske založbe, kot so Forum Ljubljana, Buch ali Desk oziroma Graffit, od tistih, ki se s stripi ukvarjajo le občasno. VigeVageKnjige, ki so od naštetih najmanj časa na trgu, so se pri stripu Pépé Adriena Demonta še posebej potrudile in strip o šansonjerju in njegovi opičji ljubezni izdale v tehniki risografije. Več let obstoječa založba Risar, ki slovi po izboru kvalitetnih žanrskih stripov (prevedli so recimo Loiselovega Petra Pana), pa recimo šepa na področju prevodov. Marsikje že več let skoparijo z lektorji, kot da se ne zavedajo, da lahko tako slabi prevodi kot tudi površna lektura hitro odtegnejo od branja.
Pri stripih pa je še huje, če se založba odloči izbrati slabo črkovno vrsto. To se po navadi dogaja pri založbah, ki se z izdajanjem stripov srečujejo prvič ali redko. Predlani izdan terapevtski strip o pacientih iz hospica Na zdravje! je založba Malinc izdala v fontu, ki bi bil primernejši za izvesek trgovine s pohištvom. Za oblikovalce najhujši greh pa je storil ŠKUC ob izdaji stripa LGBT-avtorja Ralfa Königa, Superparadiž. Strip, ki so ga sicer delili in ne prodajali, so brez zadržkov izdali v Comic Sansu. Naj ime črkovne vrste ne zavede. Besedi »comic« v imenu navkljub je ta font uporaben zgolj za vabila na osnovnošolske rojstnodnevne zabave.
Ker se priljubljenost, raznolikost in proizvodnja stripov v zadnjih letih povečujejo z nezadržno hitrostjo, je takšnih napak pričakovati vse več. Glede na pričakovano povišanje cen pa na mestu ostaja vprašanje: »Lahko za višjo ceno pričakujemo tudi višjo kakovost izdaj?«
