Peter Kuper je stripar, profesor in ilustrator, ki v New Yorkerju objavlja karikature in se v zadnjih letih ukvarja s stripovskimi priredbami znanih literarnih del. V preteklem letu so v slovenščini izšla kar tri, od katerih je bila zadnja Kafkova Preobrazba, ki je jeseni izšla pri založbi LUD Literatura.
Izid stripa je bil načrtovan za oktober, ko naj bi se stripar v mesu in krvi oglasil na Festivalu stripa Tinta, a je zaradi koronavirusnih ukrepov nazadnje ostal doma v New Jerseyju in se javljal le prek spleta, ob tem pa obljubil, da se bo v Sloveniji predvidoma oglasil letos. Do takrat se lahko tolažimo s stripovskimi priredbami kratkih zgodb z naslovom Kafka, ki so izšle pri Forumu Ljubljana ali s stripom Srcem teme, ki ga je ustvaril po istoimenskem romanu Josepha Conrada, ki je prav tako izšel pri LUD Literaturi v zbirki Littera Picta. Zvesti navdušenci lahko za več materiala pobrskate še po preteklih izdajah Stripburgerja v katerih je objavljal politično antitrumpovsko satiro.
V zbirki Littera Picta, v kateri je izšla tudi danes obravnavana Preobrazba, so v preteklosti izšli tudi stripi nekaterih domačih avtorjev kot sta Lucija in Damijan Stepančič, ter Izar Lunaček. Predvsem pa velja iz nabora izpostaviti Arabca prihodnosti, ki govori o odraščanju Riada Sattoufa, v katerem je avtor opisal svoj otroški pogled na življenje v Franciji, Gadafijevi Libiji in Asadovi Siriji konec sedemdesetih let preteklega stoletja. Žal je v slovenščini izšel le prvi od petih delov te zabavne in večkrat nagrajene avtobiografije.
Pred Arabcem prihodnosti je založba izdala Kafko Roberta Crumba in Davida Zane Mairowitza in zdaj se k priredbam njegovih del vrača s Preobrazbo. S stripom, ki ga je Kuper narisal tako pod vtisom Kafke, kot tudi komičnega stripa Sanje sirovega iztirjenca pionirja ameriškega stripa in animacije Winsorja McCaya, bolje znanega po stripu Mali Nemo v deželi sanj ali kratkem animiranem filmu Dinozaverka Gertie.
Preobrazba dokaj zvesto sledi originalu, četudi gre za stripovsko priredbo. Največji odmik od izvirnika se denimo vidi v manjših humornih vložkih, ki si jih je Kuper privoščil na vsake toliko strani. V primerjavi s kratkimi zgodbami, ki so izšle pri Forumu Ljubljana, je Preobrazbo narisal v bolj klasični maniri. Eksperimentiranje s prostorom in obliko stripovskega medija je v tem stripu zamenjal za komaj kakšen pobeg teksta izven okvirja, recimo na hroščev hrbet ali po steni navzdol. Razlika pri obeh stripih je še jasnejša, ko ugotovimo, da je Preobrazba izšla leta 2003, kratke kafkovske zgodbe pa petnajst let kasneje.
Sam slog, ki ga je avtor uporabil v tem stripu je sicer zelo podoben tistemu v priredbah kratkih zgodb. Podobe na prvi pogled izpadejo zelo grafično, kot bi jih iz linoleja izpraskal z iglo, izdelek pa nato odtisnil na papir. Vsevednemu pripovedovalcu ali didaskalijam pa se je spretno izognil z uporabo različnih črkovnih vrst ali fontov, s katerimi je še vedno uspel ponazoriti vzdušje povedanega in počutje oseb. No, likov. Gregor Samsa se vendar preobrazi v hrošča in se s tem – vsaj za vse ostale – pravzaprav razosebi.
Ekspresionistični izrazi na obrazih ljudi so zato še bolj nasprotujoči skoraj nepremičnemu in brezizraznemu obrazu preobraženega hrošča, v katerega duševnosti se v resnici verjetno dogaja največ. Nenazadnje njegovo zgodbo spremljamo najbližje. Lahko pa le ugibamo ali je Samsa karikatura svojega knjižnega očeta, kot je stripovski hrošč karikatura svojega stripovskega očeta Kupra. Tistemu očetu, ki se nahaja v zgodbi, tako ali tako ni preveč blizu.
Za konec naj se dotaknemo še tega, da Kafkova dela res sodijo v literarni kanon zahodnega sveta, a zagotovo ne zaman. Poleg vpliva psihoanalize, ki je v času pisanja originala že brstela po Evropi, lahko strip v ponovnem branju leta 2022 razumemo povsem drugače. Recimo kot metaforo za danes še vedno ali vse bolj perečo temo naslavljanja tujosti, neznanega.
Nerazumevanje ali nesposobnost iskanja skupnega jezika namreč lahko preslikamo na dojemanje beguncev v današnji družbi, ki popolnoma razumejo kako so sprejeti in razumejo, da jih ima veliko Evropejcev za nerazumljivo in odvečno smet. Njihov glas, ki se je – tako kot glas Gregorja Samse – čez noč spremenil v nekaj tujega pa jim onemogoča ponovno vzpostavitev lastne osebe za katero se še vedno zavedajo, da obstaja nekje znotraj njih, čeprav je od zunaj ne razumejo na tak način.
