Hip za strip: Mladinin krog
V knjigah o zgodovini slovenskega stripa boste skoraj zagotovo naleteli na omembo Mladininega kroga. Urednik in striparji, ki so se v drugi polovici osemdesetih let zbrali okoli tednika Mladina, so s svojim delovanjem začrtali smernice sodobnega slovenskega stripa.
Legenda pravi, da se je vse začelo z idejo novinarja in fotografa Iva Štandekerja iz Pesnice pri Mariboru, ki je šel delat na Mladino. Posebej prepoznaven je postal med desetdnevno vojno za neodvisnost Slovenije. Pot vojnega poročevalca je nadaljeval s poročanjem z bojišč na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Leta 1992 ga je pri komaj tridesetih letih starosti med poročanjem o srbskem obleganju Sarajeva v naselju Dobrinja zadel košček granate. Hkrati z njim je poškodbe utrpela fotoreporterka Jana Schneider, s katero sta se družila že več mesecev. Štandeker je nekaj ur pozneje umrl v improvizirani bolnišnici na Palah, istega leta pa je posmrtno prejel častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri obrambi in uveljavljanju suverenosti.
Ljubitelji umetnosti se novinarja spomnimo zaradi druge vrste dosežkov. Štandeker ne le, da je bil prevajalec iz nemščine in angleščine, ampak je med svojim delom prevajal tudi Habermasa in Freuda. Predvsem pa je bil velik poznavalec in ljubitelj stripa. Zato se je nekega dne v drugi polovici osemdesetih odločil, da bo v Mladino uvedel redno stripovsko rubriko, ki se v tedniku na dveh straneh pojavlja še danes. K sodelovanju za Mladino je povabil zagnane, kreativne mladeniče z odličnim smislom za humor, ki so do danes zrasli v velikane slovenskega stripa, verjetno prve zares prepoznavne striparje po Mikiju Mustru. Skoraj bi lahko rekli, da so Tomaž Lavrič, Zoran Smiljanić in Dušan Kastelic tam začeli svojo pravo profesionalno pot. Že pred tem so posamično objavljali v različnih tiskovinah, sodelovanje z Mladino pa jih je poneslo na pota večne slave. Danes jih imenujemo za tretjo generacijo avtorjev slovenskega stripa.
Čeprav so omenjeni v Mladini razvijali vsak svoj stil, jim je bila blizu aktualna, družbeno angažirana tematika, ki so jo začinili s »provokacijo, nazornim nasiljem in nebrzdano seksualnostjo,« je zapisal Sitar. Glede slednje naj bi se, po besedah Zorana Smiljanića, Štandeker nekoč zapomnljivo pošalil. Striparje je na sestanku pohecal, da naj ne jamrajo toliko glede žensk, saj si vendar lahko sami narišejo takšno, ki bo popolna. Avtorji so se tedaj spogledali in pripomnili: »Škoda, da se že pred tem česa takega nismo spomnili sami!«
Med prvimi opaznejšimi stripovskimi deli v Mladini je pristala trilogija Hardfuckers Zorana Smiljanića. Na pol fiktivni prikaz sedanjosti, polpreteklosti in tudi prihodnosti je bil političen komentar in napoved družbene situacije, ki je skoraj prehitela konec stripa. Hardfuckerse danes poznamo v albumski obliki, sveža Smiljanićeva dela pa lahko še danes berete v Mladini. Tam je bila najprej objavljena knjiga leta na slovenskem knjižnem sejmu leta 2018 – Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki jo je ustvaril skupaj z zgodovinarjem Blažem Vurnikom. Lani smo lahko brali še Črni plamen, zgodbo o požigu Narodnega doma v Trstu, ki jo je napisal s svojim sinom, prav tako zgodovinarjem, Ivanom. Prav zdaj pa lahko v tedniku prebirate odlomke iz prihajajočega biografskega stripovskega albuma o Jožetu Plečniku, ki je prav tako nastal skupaj v že dobro uigranem tandemu z Vurnikom. Vse stripe, ki jih je Smiljanić za Mladino narisal med letoma 1999 in 2000 sicer lahko preberete v štirih knjigah, skupaj z lastnimi komentarji in besedili Iva Štandekerja in takisto pokojnega Maxa Modica.
Dušan Kastelic je od vseh treh omenjenih verjetno začel z Mladino sodelovati najhitreje. Prvi strip ki ga je narisal za tednik, je bil objavljen že leta 1982, ko je zmagal na stripovskem natečaju. Tedaj je štel komaj osemnajst let. Šlo je za šeststranski strip o Kralju Matjažu. A pri pisanju o Mladininem krogu nikakor ne moremo mimo avtorja, ki je revijo verjetno najbolj zaznamoval. Tomaž Lavrič je leta 1988 prav zaradi poziva Iva Štandekerja za Mladino začel risati Diarejo. Leto prej je tam objavil le nekaj karikatur. Do danes vsak teden nariše nekaj novih pasic Diareje, občasno tudi daljše stripe in karikature. Zbirka Diarejinih stripov pa je leta 2002 izšla tudi v obširni 500-stranski obliki.
Med avtorje, ki sodijo v Mladinin krog se pogosto napačno pojavlja tudi ime Iztoka Sitarja. Danes je ta stripar skoraj bolj znan kot stripovski kritik. Leta 2017 je izdal verjetno eno najpomembnejših del o zgodovini slovenskega stripa pri nas z naslovom Zgodovina slovenskega stripa 1927-2017. V njem se je umestil v tretjo generacijo slovenskih striparjev, takoj za Mladinin krog, čeprav je začel risati skoraj desetletje kasneje kot zgoraj omenjeni. Povrh vsega ni bil nikoli redni sodelavec tega tednika. S takšno umestitvijo je Sitar zanetil spor na stripovski sceni. Vendar nekateri še vedno upajo, da bo v morebitnem tretjem ponatisu knjige ob 100. obletnici slovenskega stripa to napako tudi popravil.
