Hip za strip: Bratstvo filma in stripa

Pogled v zgodovino nam kaže, da sta se strip in film prvič pojavila v razmaku par mesecev. Seveda, če za datum rojstva filma vzamemo prvo javno predvajanje filmov bratov Lumière 28. decembra 1895 in za datum rojstva stripa prvo objavo Rumenega dečka (Yellow Kid) v časniku New York Wold 17. februarja 1895.

Film in strip združujeta ne le letnica nastanka, ampak tudi način izdelave umetniškega dela. Pri obeh je potrebno upoštevati enaka pravila kadriranja, scenarija, poteka zgodbe. Največja razlika je v tem, da so podobe pri stripu nepremične, v filmu pa se gibljejo nekje med 24 in 48 sličicami na sekundo. Druga pomembna razlika je razumevanje časa, ki se v stripu izraža z različno dolžino kvadratka, vmesnega prostora med kvadratki, s količino napisanega teksta in v tem, da si branje enega kvadratka narekujemo sami. Pri filmu smo obsojeni na trajanje, ki sta si ga zamislila režiser in producent. Pomembna je tudi uporaba zvoka, za katero ne moremo trditi, da ga v stripu ni. Tudi tu lahko rečemo, da nam film zvok »vsili«, medtem ko si ga lahko v stripu na podlagi zapisanega in narisanega predstavljamo na podlagi preteklih slušnih izkustev.

Kot že omenjeno, pa imata film in strip več skupnih lastnosti, ki se začnejo že pri sami zasnovi. Po izdelavi scenarija se za oba medija najprej nariše zgodboris (storyboard), ki že izgleda kot nekakšen skiciran nemi strip. Obema služi za preizkušanje različnih kotov »kamere«, za načrtovanje razgibanosti in podobno. Tudi animirani film nastaja na podlagi zgodborisa, a njegovi začetki segajo še precej dlje v zgodovino.

Če se torej lotimo modernega filma, neglede na žanr, pri načrtovanju narišemo zgodboris. Da bi filmarji dodatno zaslužili so zato v zadnjih desetletjih za zgodborise začeli najemati prave stripovske mojstre, kar je pomenilo, da so lahko z eno zgodbo zaslužili dvakrat. Ko se je leta 2012 zaključila prva sezona Iger prestolov so na primer izdali prvi del stripa, ki je pripovedoval enako zgodbo, a na drugačen način. Stripovska serija je postala med oboževalci precej priljubljena, nekateri so se le zgražali, da so narisani liki preveč lepi in ne sledijo knjižnemu delu, iz katerega je črpal serijski prvenec.

Preden so začeli stripe izdajati po filmih pa se je zgodil obraten fenomen: po uspešnih stripih so začeli snemati filme. Eden prvih takih primerov je serija o Batmanu, ki so ga tedaj še zapisovali s presledkom, kot Bat Mana. Sam lik se je prvič pojavil v Detective Comics številka 27, maja leta 1939. Slabo leto zatem je izšel prvi del njegovega lastnega seriala, v katerem že lahko zasledimo Catwoman in Jokerja. Služabnik Alfred Pennyworth se jim je pridružil šele spomladi leta 1943. Takrat pa je Bat Man že dobil svojo prvo serijo.

Danes filmi narejeni po stripih niso nič nenavadnega. V zadnjih nekaj letih se je na tem področju še posebej razbohotil filmski svet založbe Marvel. Začelo se je leta 2008 z rojstvom Iron Mana na velikem platnu, do danes pa smo vsako leta priča novim in novim zgodbam. Zaradi številnih posebnih učinkov so ti filmi dobro sprejeti predvsem med gledalci v kinodvoranah, kar pomeni da lažje napolnijo blagajno kot kakšna intimna drama, za katero mislimo, da je enako, če si jo pogledamo doma, na majhnem zaslonu. Ponavadi temu ni tako, a dobro zakoreninjeno javno mnenje je težko spremeniti. Vsekakor bo Marvel samo v tem letu še vsaj trikrat povabil v kino in sicer že septembra s filmom Shang-Chi in legendo o desetih prstanih, ki nam bo prvič na platnu predstavila bojevnika Shang-Chija, ki se bo moral spopasti s svojo preteklostjo; nato bo novembra izšel Eternals o istoimenski nesmrtni Marvelovski rasi, ki je skrita živela na zemlji že 7.000 let; ter še decembra z novim Spider-Manom. Trije filmi na leto niso majhen zalogaj in to kljub temu, da so julija že postregli s premiero Black Widow (Črne vdove). Do takšne produkcije pa verjetno nikoli ne bi prišlo, če ne bi Marvela kupil ravno Disney.

Uspešni, a razmeroma infantilni junaški filmi niso za zahtevne gledalce, ki raje posežejo denimo po Adelinem življenju (Blue Is the Warmest Color), ki je nastal komaj tri leta po izidu stripa. Zgodba dveh ljubimk, od katerih ima ena živo modre lase in se duhovno še išče, je sicer v filmu precej drugačna. Prenos dela iz ene oblike v drugo je sicer vedno zahteven projekt, ki težko uspe tako dobro, kot je to uspelo filmu po knjižnem delu Parfum. V primeru Adelinega življenja pa se je na žalost zgodilo to, da je intimna večplastna ljubezenska zgodba o eksistenčni krizi naenkrat dobila erotični pridih. Kar kaže, da je po mnenju ustvarjalcev lezbično zgodbo očitno lažje prodajati bolj senzacionalistično, pa čeprav s tem škoduje izvirniku.

V teh dneh se bo v Sloveniji zgodila premiera še enega filma, ki je nastal po stripu. Gre za film Stari, ki govori o začarani plaži, na kateri čas teče hitreje, pot domov pa ne obstaja več. Prevod stripa Peščeni grad avtorjev Frederika Peetersa in Pierra Oscarja Lévja, po katerem je nastal omenjeni film, smo pri nas dobili že leta 2015, zanj je poskrbela založba VigeVageKnjige, ki je takrat komaj začela dobro delovati. Fantastična srhljivka je napeto branje, ki skrivnosti razkriva počasi in postopoma. Napovednik za film pa trenutno kaže le ves čas živčne protagoniste, kar se bralcem stripa morda zdi pretirano. A nič ne de, morda pa se nam zgodi nov Parfum, da se le ne ponovi Adelino življenje.