Dvajset let po ameriški invaziji na Irak
34. tiskana izdaja, dne 10. februarja 2023
19. marca letos bo minilo dvajset let od začetka invazije na Irak pod vodstvom ZDA. Takratni predsednik George W. Bush je že dober mesec po pričetku razglasil uspeh in zaključek vojaške operacije. A takrat se je vojna šele začela. Njen uradni konec naj bi prišel osem let kasneje, ko je večina ameriške vojske Irak zapustila, a sledilo je novo obdobje bojev med iraškimi državnimi silami in različnimi uporniškimi skupinami, tudi Islamsko državo. Na globalni ravni sta invazija in okupacija Iraka predstavljali jasno sporočilo ZDA, da na podlagi vojaške moči svojih interesov ne bo prilagajala pravilom mednarodnega prava.
Razlogi za invazijo so bili takrat in so še danes stvar mnogih debat. Najpogostejša kronologija se prične z napadi 11. septembra, ki jih je organizirala Al Kaida z Osamo bin Ladnom na čelu. Ameriška javnost je pričakovala odkritje in kaznovanje odgovornih. Al Kaidi so se na seznamu pridružili še afganistanski talibani in avtoritarni iraški režim Sadama Husseina, ki naj bi nudil podporo in imel bližnje vezi z Al Kaido, obenem naj bi posedoval orožje za množično uničevanje, so zatrjevali predstavniki vlade ZDA.
Bush je kmalu po septembrskih napadih pričel govoriti o »osi zla«, kar je bila oznaka za Iran, Irak in Severno Korejo, ki naj bi podpirale globalni terorizem. Notranjepolitični pritisk za napad na Irak se je stopnjeval, pri čemer so veliko vlogo odigrali republikanci, kot sta bila Donald Rumsfeld, takratni minister za obrambo, in njegov namestnik Paul Wolfowitz. Ponavljali so mantro orožja za množično uničevanje, pri tem pa niso zmogli ponuditi nobenih resnih dokazov.
Ko je Irak decembra 2002 Združenim narodom predal poročilo o orožju za množično uničevanje in na ogled povabil inšpektorje ZN, je ameriška nacionalna svetovalka za varnost objavila članek z naslovom Zakaj vemo, da Irak laže, v katerem je trdila, da je nemogoče vedeti, kako hitro lahko Sadam pridobi nuklearno orožje. Mesec pred invazijo je ameriški državni sekretar Colin Powell nastopil v ZN in trdil, da imajo ZDA neizpodbitne informacije o tem, da Irak proizvaja večje količine orožja za množično uničevanje.
Kljub vsem trditvam dokazov niso pokazali, kar je sprožalo velike dvome ter rodilo največje protivojno gibanje na svetu po vojni v Vietnamu. Že pred invazijo so potekali množični protesti po celem svetu, tudi največji proti-vojni protest v zgodovini s tremi milijoni protestnikov v Rimu. Nasprotovanje vojni je še zraslo, ko so ZDA v koaliciji z Veliko Britanijo, Avstralijo in Poljsko pričele z bombardiranjem in kopenskim napadom, kljub temu da niso pridobile odobritve varnostnega sveta ZN. Generalni sekretar ZN Kofi Anan je leta 2004 glede invazije nedvoumno dejal, da napad ni bil v skladu z Ustanovno listino ZN in da je bila iz tega vidika nelegalna.
Vse preiskave ameriških in mednarodnih teles, ki so sledile okupaciji, so potrdile, da Sadam ni posedoval večjih količin uporabnega orožja za množično uničevanje. Vse, kar so odkrili, so bili ostanki nekdanjih kapacitet predvsem kemičnega orožja, ki ga je Sadam uporabljal v vojni z Iranom in ki so bile do konca devetdesetih let izpraznjene ali uničene. Poleg tega nobena preiskava ni uspela vzpostaviti kakršnihkoli stikov med Sadamovim režimom in Al Kaido. Ker so ta dejstva postala precej jasna že na samem začetku, so se uradni razlogi zanjo prevesili v uničenje avtoritarnega režima in vzpostavljanje demokracije.
Okupacija je vzpostavila začasno vlado, ki si je zadala cilj, da iz vseh delov iraške države izžene pripadnike Sadamove stranke Baath. Službo je izgubilo med 85.000 in 100.000 ljudi, med njimi 40.000 učiteljev, ki so bili priložnostni člani stranke. V Sadamovem režimu so privilegirane položaje držali predvsem suniti, ki so z okupacijo izgubili svoje pozicije. To je podžgalo napetosti med suniti in šiiti, ki so vodile v dvoletno državljansko vojno med različnimi skupinami ter iraško vlado ter ameriško vojsko. Varnostna situacija v državi je bila na dnu, bombni napadi, umori in posilstva so postali del vsakdana.
Nasilje ni bilo le posledica okupacije, ampak ga je mogoče pripisati neposredno ameriškim silam. Neposredna posledica okupacije je bila popolnoma uničena infrastruktura v državi. V Faludži so Američani kot bojno sredstvo uporabili tudi prepovedano kemično sredstvo beli fosfor, zaradi katerega naj bi umrlo več civilistov. Poleg tega so zagrešili več vojnih zločinov, kot so pokoli civilistov ter posilstva iraških otrok. Leta 2004 pa so v javnost prišle tudi fotografije mučenja zapornikov v zaporu Abu Graib.
Skupno število smrti se giblje med 200.000 in nekaj prek milijon žrtev. To število pa ne upošteva vseh ranjenih, trajno poškodovanih ter na vse ostale načine prizadetih v vojni. Ne upošteva niti žrtev spopadov, ki so sledili ameriškemu uradnemu odhodu. Cena interesov ZDA in njihovih zaveznic je draga.
