Bil je izbrisan, kot da je naredil nekaj slabega

Katja in Matej sta pred desetimi leti izgubila brata. »Anže je bil najbolj vesel človek pod soncem. Bil je moj brat dvojček, zato sva delila vse stvari – dobre in slabe,« se spominja Matej. Nihče ni niti slutil, da si bo nekega majskega popoldneva vzel življenje. 

»Vedno sem mislila, da je vse v redu. Imel je punco, zaključeval je zadnji letnik gimnazije, veselil se je študija. Nikoli ne bom dobila odgovora na vprašanje, zakaj je to naredil,« pove najmlajša Katja. Družina je bila tesno povezana, Anže pa je bil »dvorni norček družine.« Vedno za hece, vedno poln življenja. Nikoli ni pokazal, da ga karkoli teži, prav obratno, vedno je bil on tisti, ki je bil rama, na katero so se naslonili, ko so naleteli na težave. 

Svojci potrebujejo podporo

V soboto so v mnogih državah po svetu obeležili Mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega (International Survivors of Suicide Loss Day ali krajše Survivor Day). Tudi Slovenija se je že šesto leto zapored pridružila opozarjanju na bolečino in stisko, ki jo doživljajo svojci po smrti bližnjega družinskega člana zaradi samomora.

»To je bil najhujši trenutek mojega življenja. Še danes se zdrznem, če mi zazvoni telefon. Počutil sem se kriv za vse skupaj, ker nisem prepoznal znakov. Ker nisem videl, da se nekaj dogaja. Ker nisem dovolj pomagal,« razloži Matej.

Samomor je družbeni problem in ne samo problem družine ali posameznika. Samomor predstavlja velik javnozdravstveni problem in preprečevanje samomora je naloga celotne družbe, vseh nas. Vsi pa lahko tudi pripomoremo, da bi bile posledice doživete travme manjše.

»Zato je ključnega pomena, da mladi v stiski ne ostanejo sami in da dobijo pravočasno strokovno pomoč, da lažje izrazijo svojo stisko in spregovorijo o travmatični izkušnji. Pri mladih ima, ob družini, najbolj pomembno zaščitno in preventivno vlogo šola, saj je dostopna vsem učencem in dijakom, poleg tega v njej preživijo pomemben del svojega vsakdana. V šoli lahko učitelji in drugo osebje relativno zgodaj zaznajo spremembe v vedenju učencev in dijakov, prepoznajo znake čustvenih stisk in nudijo prvo psihosocialno pomoč ter svetovanje v primeru stiske,« so zapisali na nacionalnem združenju za kakovost življenja, Ozara Slovenija.

Anžetov samomor je vplival na celotno družino, svojci so bili v hudi stiski. »Nismo vedeli, kako naprej. Ves čas smo se vrteli okoli vprašanja, zakaj, kako, kaj bi lahko naredili drugače,« pove Katja.

Še vedno tabu tema

Samomor je kljub temu, da se število žrtev povečuje, v javnosti še vedno tabu tema.

»Ko se nam je to zgodilo, sem se počutila, da smo edini na svetu. Edini s to bolečino. Težko mi je bilo, ker nisem vedela, kam naj se obrnem. Prijatelji niso vedeli, kaj naj rečejo. Skoraj bi lahko rekla, da so se me izogibali. O Anžetu smo govorili samo še za štirimi stenami, v krogu družine. In to mi je povzročalo še večjo stisko, ker sem se poleg tega, da sem bila nerazumljena, počutila, kot da ga bomo izbrisali, ker ima nek pečat družbe, da je naredil nekaj zares slabega,« svojo stisko opisuje Katja. 

O tem se ne govori, kot da bi mislili, da bomo s tem, ko debate javno ne odpremo, preprečili večje številke. Potisnili samomor nekam v ozadje. 

»Šele, ko se nam je to zgodilo, sem začel o problematiki samomorov prebirati članke, priročnike … Kako si pomagati, kaj lahko storimo za skupnost in koliko bi lahko preprečili, če bi se o tem več govorilo. V zadnjih letih se mi zdi, da je več gradiva in akcij na tem področju, kar me veseli, ker smo vsi kolektivno odgovorni za vse. Kar pomeni, da se moramo zavedati, da je sočloveku treba pomagati, da se moramo naučiti prepoznati stisko drugega in ukrepati. Tako bomo preprečili veliko tragedij,« pove Matej.

Kar 432 prizadetih družin v letu 2021

Zaradi samomora je v letu 2021 umrlo 432 oseb, od tega je bilo 338 moških in 94 žensk.  Če številke primerjamo z letom 2020, je bilo lani 63 samomorov več. Samomorilni količnik, ki smo ga zabeležili v letu 2021, je tako v primerjavi z letom 2020 nekoliko višji. Mladi med 15. in 19. letom starosti so bili v preteklem letu tudi ena najbolj ogroženih starostnih skupin, v kateri se je samomorilni količnik povečal za 48,7 odstotkov. 

Kako naprej?

»Danes imam petletnega sinčka in dojenčico, ki svojega strica ne bosta nikoli poznala. Še vedno se spomnim, še vedno se vprašam, kaj bi lahko bilo drugače, kako bi bilo, če bi bil Anže še vedno z nami. Hkrati pa mi je to dalo še dodaten pogled – strah za moja otroka. Kaj če se nekoč znajdeta v enaki stiski in ne bo nikogar, ki bi jima pomagal?« pove Katja.

Petra Znoj