Nadzorni odbor občine Izola (NO) pod vodstvom Milana Bogatiča je ugotovitve nadzora nad razpolaganjem s stvarnim občinskim premoženjem občine v obdobju 2018–2020 povzel v kar 84 strani dolgem poročilu. Na podlagi sklepa o uvedbi nadzora ga je opravil ob strokovni pomoči podjetja »4E, pomoč pri upravljanju organizacij in obvladovanju prevar d. o. o.« ter pomoči strokovne izvedenke za notranjo revizijo mag. Polone Pergar Guzaj. Poročilo med drugim razkriva, da je NO kljub delni obstrukciji vodstva občine in občinske uprave pri izvajanju nadzora ugotovil tolikšno število in obseg nepravilnosti, da se danes z njimi ukvarjajo vsaj Specializirano državno tožilstvo RS, Komisija za preprečevanje korupcije in Računsko sodišče Republike Slovenije.
V dotičnem prispevku bralcem predstavljamo ključne ugotovljene nepravilnosti iz poročila nadzornega odbora, in sicer: netransparentno prodajo kar 17 občinskih nepremičnin od 21 prodanih v letih 2018–2020.
Nezadovoljiva transparentnost delovanja in povečano korupcijsko tveganje pri prodaji občinskih nepremičnin
Stvarno premoženje občine v naravi predstavljajo večinoma nepremičnine v lasti občine – zemljišča in objekti. Pri načrtovanju razpolaganja z njimi mora občina v prvi vrsti upoštevati interes lokalne skupnosti ter se pri tem zavedati daljnosežnosti posledic sprejetih odločitev. Z vsako prodajo stvarnega premoženja se občina odreče delu družinske srebrnine in se – če je ne proda po dovolj visoki ceni ter sredstev ne porabi ustrezno – nekoliko osiromaši. Zato je zelo pomembno, da občina za svoje nepremičnine iztrži ustrezno visoke zneske, če se že odloči za njihovo prodajo. Upoštevajoč pomembnost zadeve za razvoj lokalnih skupnosti je država to področje uredila z Zakonom o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1), ki ob odsotnosti izolskih občinskih predpisov skupaj s podzakonskimi akti predstavlja glavni predpis za razpolaganje s stvarnim občinskim premoženjem.
Pri prodaji izolskih občinskih nepremičnin je pomembno to, da je bil leta 2018 sprejet Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1), v katerem je država na zelo jasen in nazoren način določila postopek prodaje občinskih nepremičnin in s tem na minimum zožala manevrski prostor za špekulacije občinarjev pri prodaji občinskih nepremičnin. V tako jasno določenem zakonskem okviru je občina Izola po ugotovitvah nadzornega odbora v letih 2018–2020 od 21 prodaj občinskih nepremičnin so kar pri 19 ugotovili nepravilnosti – kar je svojevrsten negativen rekord slovenske občine pri deležu nepravilnosti v postopkih prodaje nepremičnin. Celo samo Računsko sodišče je leta 2008 pri pregledu poslovanja občine Izola poudarilo, da mora občina v prihodnje »okrepiti notranje kontrole, da bi se nadzorovala pravilnost in smotrnost postopkov ravnanja s stvarnim premoženjem občine.« Zakon iz leta 2018, ki natančno ureja postopke prodaje občinskih nepremičnin ob navodilu Računskega sodišča danemu občini Izola je bila možnost, da bi prišlo do nepravilnosti pri prodaji občinskih nepremičnin praktično izključena. V praksi so storili 19 napak v 21 primerih prodaje. V praktično vseh primerih so se ponavljale enake napake, kar nakazuje na načrtno nezakonito prodajo.
Glede na število in obseg ugotovljenih kršitev v poročilu NO za obdobje 2018–2020 se glede tega očitno ni kaj veliko spremenilo. Po ugotovitvah NO je občinsko vodstvo pri prodaji občinskega premoženja zanemarilo zakonske pogoje po zagotavljanju sledljivosti in transparentnosti poslov, skrbnem ravnanju in ekonomski smiselnosti ter učinkovitosti prodaje. Nepremičnine so večinoma prodajali po najnižji možni (izklicni) ceni, prodaje nepremičnin niso primerno oglaševali in pri nadzoru teh poslov s strani NO v vodstvu niso želeli izročiti vse potrebne dokumentacije za opravljanje nadzora, kar je NO prijavil pristojnim državnim organom.
Zavoljo količine in obsega z nadzorom ugotovljenih nepravilnosti se bomo v nadaljevanju posvetili samo nekaterim najbolj zgovornim ugotovitvam. NO je v svojem poročilu izvedel nadzor nad 21 nepremičninskimi posli sklenjenimi v obdobju 2018–2020 ter pri večini od njih ugotovil tudi kritične nepravilnosti.
Uvodoma NO v poročilu ugotavlja, da niso bile izpolnjene zahteve Računskega sodišča iz leta 2008, saj »v letni program razpolaganja z nepremičnim premoženjem niso vključene informacije o načinu ter ciljih razpolaganja, na podlagi katerih lahko župan določi ustrezno metodo razpolaganja; pred vključitvijo nepremičnega premoženja v letni načrt prodaje ni sledi, da bi bil interes po nakupu nepremičnega premoženja preverjen in bi bila glede na to izbrana tudi ustrezna metoda razpolaganja; ni sledi, da bi pred izbiro metode razpolaganja bila opravljena preverba, ali je mogoče doseči večji ekonomski učinek s prodajo celotnih zemljišč̌ ali morda s predhodno parcelacijo; je poleg zakonsko obvezne objave javnega razpisa za zbiranje ponudb oziroma javne dražbe Računsko sodišče priporočalo, da se obvesti potencialne kupce o nameravani prodaji premoženja česar v letih 2018–2020 občina ni storila; ni sledljivosti o okrepljenih notranjih kontrolah, da bi se nadzorovala pravilnost in smotrnost postopkov ravnanja s stvarnim premoženjem Občine.«
Po domače povedano – občinsko vodstvo je pri prodaji nepremičnin – namerno ali ne – pogorelo na celi črti. Praktično nobene od 21 nepremičnin niso oglaševali na drugih spletnih straneh, temveč samo na občinski strani. Pa še takrat ne na vidnem mestu. Na izrecno vprašanje Nadzornega odbora občinskemu vodstvu, kdo z imenom in priimkom je ponaredil/zamenjal besedilo pogodbe, je občina odgovorila dobesedno, da je »občinski organ ustno predlagal županu spremembo«. Upoštevajoč tako sprenevedav odgovor je več kot jasno, da občinsko vodstvo identiteto odgovornih storilcev skriva za »občinskim organom«.
Izigravanje namena javnih dražb
V obdobju nadzora NO je občina svoje nepremičnine sicer prodajala večinoma prek javnih dražb, vendar ugotovitve nadzora NO kažejo, da je v kar 17 primerih izmed 21 občina nekako uspela nepremičnine prodati izbranemu kupcu po najnižji možni (izklicni) ceni kot edinemu udeležencu dražbe. Naj so bila prodajana zemljišča še tako atraktivna za vlagatelje in cena nižja od tržne ter kot taka izjemno ugodna za potencialne kupce se je kar 17 dražb od 21 udeležil zgolj po en dražitelj. Ob tem gre poudariti ugotovitev NO, da občina priporočilom Računskega sodišča navkljub potencialnih kupcev ni obveščala o nameravani prodaji. Prav tako pri oglaševanju dražb za prodajo občinskih nepremičnine ni izpolnila niti minimalnega tehničnega zakonskega pogoja z objavo dražbe na svoji spletni strani in drugih spletnih straneh. Posebej v primeru prodaje stavbnega zemljišča ob Južni cesti leta 2019 (posel št. 61) občina ni zmogla dokazati, da je dražbo oglaševala v skladu z zakonskimi odredbami. Za ilustracijo velja omeniti, da so prodajo največ vrednega izmed vseh občinskih zemljišč oglaševali z objavo na manj vidni podstrani občinske spletne strani in ne v bolj vidni rubriki namenjeni oglaševanju prodaje občinskih nepremičnin ali drugih spletnih straneh namenjenih prodaji nepremičnin.
Namen oglaševanja dražbe je doseči večje število zainteresiranih kupcev, ki nato na sami dražbi med seboj z višanjem ponudb tekmujejo, kdo bo na koncu kupil nepremičnino. V primeru, da se dražbo ustrezno oglašuje in za prodajo izvedo vsi potencialni kupci, je lahko nižja izklicna cena nepremičnine na dražbi dodatna vaba za potencialne kupce, da se je udeležijo v še večjem številu. Vendar le pod pogojem, da se dražbe udeleži več zainteresiranih kupcev. Občina Izola je ravnala v nasprotju s tem osnovnim načelom dražb: določila je nizko izklicno ceno in z neustreznim oglaševanjem poskrbela za to, da razen izbranega kupca posameznega zemljišča zanjo ni pravočasno izvedel nihče drug. Tako je bilo kar 17 nepremičninskih sklopov občinskih nepremičnin (od 21) prodanih po izklicni ceni – nižje od tega na dražbi namreč ne gre.
Upoštevajoč obseg prodaje občinskih nepremičnin v letu 2019 in dejstvo, da je občina v primeru več kot enega dražitelja na dražbi za svoje nepremičnine iztržila povprečno kar 32 odstotkov višjo kupnino glede na izklicno ceno kot v primeru, ko se je dražbe udeležil samo en dražitelj. Iz tega lahko izračunamo, da je bilo občinsko premoženje samo s prodajami v letu 2019 oškodovano za vsaj poldrugi milijon evrov (natančneje 5.269.514,00 EUR x 0,32 = 1.686.244,48 EUR). Opazovano s časovne distance je jasno, da je občina dražbe načrtno oglaševala slabo in pomanjkljivo ter netransparentno manipulirala s pogoji dražbe. To je povzročilo, da se je na praktično vsaki dražbi za prodajo občinskega zemljišča – presenetljivo – zglasil samo en ponudnik. Če opazujemo prodaje drugih prodajalcev nepremičnin na dražbah v istem obdobju, opazimo, da se je na teh dražbah za nakup ene nepremičnine potegovalo tudi po 20 kupcev in je zato prodajna cena dosegla tudi več kot 50 odstotkov višji znesek prodajne cene v primerjavi z izklicno. Dober primer je zadnja dražba izolskih nepremičnin družbe Primorje d. d. v stečaju, ko je šest dražiteljev tekmovalo za nakup. Za zemljišče v Izoli je zmagovalec dražbe odštel kar 70 odstotkov več od izklicne cene.
Nadzorni odbor je poudaril ugotovitev, da so formalno v večini posli sklenjeni ustrezno, vendar vseh vidikov občina ne more dokazati v primerni obliki. Zapisali so, da bi ekonomski vidik prodaje premoženja »lahko bil močnejši, zlasti sam postopek prodaje premoženja, ki bi lahko rezultiral v višji kupnini.« Dodatno so opozorili na pomanjkljivo sledljivost javnih objav postopkov razpolaganja (z omejenim časom objave in na neizpostavljenih podstraneh Občine Izola), kar po ugotovitvah NO kaže na nezadovoljivo transparentnost delovanja in povečano korupcijsko tveganje. Neobvladovanje korupcijskih tveganj se kaže tudi v pomanjkanju formalne opredelitve posameznikov vključenih v proces prodaje in njihovih nalog. Slednje v praksi omogoča, da tudi v primeru dokazanega oškodovanja občine ni moč ugotoviti osebne odgovornosti posameznih funkcionarjev.
Že pred javno objavo poročila NO je po Megafonu dostopnih informacijah Specializirano državno tožilstvo uvedlo preiskavo proti odgovornim na Občini Izola ravno zaradi nameščanja dražb izbranemu ponudniku.
Sporna in prepovedana ravnanja ugotovljena v poročilu NO niso dobila imena in priimka, ker je občinska uprava nadzorni odbor prikrajšala tudi za informacije o tem, kdo je v vseh nadzorovanih primerih sprožil in usmerjal postopke ter aktivnosti vezane za izbiro načina prodaje nepremičnin, ki je rezultirala v tem, da se je dražbe udeležil samo en potencialni kupec – ter s tem povzročil škodo občini. Občinske nepremičnine so primerljive z družinsko srebrnino, zato je z njimi treba ravnati posebej skrbno. Iz poročila NO je jasno razvidno, da občinska uprava in vodstvo občine prikrivajo dokaze o tem, kateri občinski funkcionarji so ključno prispevali k sistematičnemu oškodovanju občine. Nadzorni odbor je izvedel nadzor prodaje nepremičnin v času dveh različnih županskih mandatov. Kljub spremembi na županskem stolčku je obema mandatoma skupen nekdanji in sedanji podžupan – Aleksej Skok (SD), ki je izolski javnosti znan kot nesporna politična avtoriteta pri nepremičninskih zadevah v Izoli.
V prihodnji številki se bomo posvetili razkritju načrta pretekle občinske oblasti za zadržanje nadzora nad družinsko srebrnino Občine Izola (nepremičninami občine) tudi po volitvah, ki so jih leta 2018 izgubili in niso vedeli, ali bodo tudi pod novim občinskim vodstvom ohranili vpliv na prodajo občinskih nepremičnin.
