Zavajanje tedna: Cipresa je padla. Z njo tudi občutek za mesto.

Bojda so drevesa z Muzejskega trga premestili na novo lokacijo. Tako pravijo. A kdor ima le trohico občutka za naravo in prostor, ve, da gre za evfemizem – za leporečje, s katerim se prikriva golosek. Staro drevo ni samo les. Ni le kulisa za fotografije turistov ali element urbanega dekorja. Je bitje z življenjem, z letnicami, ki štejejo desetletja. Drevo diha, hladi, zadržuje vlago, ustvarja zavetje in senco, ki jo v obalnih mestih še kako primanjkuje. Vsako tako drevo je del občutljivega mestnega ekosistema. Ekosistema, ki ga ne ščiti nihče. Ni dekoracija in ni nekaj, kar lahko preprosto prestavimo. Še posebej ne ciprese, ki je desetletja stala na Nazorjevem trgu sredi Kopra, kot tiha varuhinja mikroklime, sence in miru. Ko so jo čez noč posekali, smo izgubili več kot zgolj drevo. Izgubili smo občutek za merilo. Za zdravo pamet. In za mesto, kakršnega bi si želeli.

Še en dokaz, da župan in njegovi sodelavci ne razumejo pomena dreves. Če bi ga, dreves ne bi sekali v predvolilnem času in svoje mesto prepuščali betonskim eksperimentom. Res, zasadili so rožna korita ob obali. Za senco? Korita ne nadomestijo dreves, ne izboljšajo zraka, ne ustvarjajo klime. So poskus poceni estetike, ki ne rešuje okoljskih problemov mesta. V Kopru ni težava samo v odstranitvi enega ali desetih dreves. Težava je v vzorcu. V miselnosti. V politični kulturi, ki naravo razume kot oviro in ne kot osnovo. Občinska oblast, ki se v predvolilnem času predstavlja kot razvojno usmerjena, za svojo kuliso uporablja ravno odstranjevanje zelenega. Zakaj? Ker je tlakovana površina bolj pregledna. Ker je odprta terasa bolj primerna za promocijske dogodke. Ker drevo moti pogled.

Toda drevesa niso ovira. So prihodnost. So edina prava naložba za generacije, ki prihajajo. Mesta, ki so v preteklosti zatajila pri varovanju narave, danes za to plačujejo ceno: pregrevanje, suša, nezdrav zrak, urbana depresija. In Koper je na tej poti. Vsaka odstranjena cipresa, vsak izginuli javor, vsaka izruvana pavlonija je korak bliže mestu, ki izgublja svojo dušo.

Vprašajmo se: Kdo odloča o teh posegih? Kdo je dal soglasje za odstranitev dreves? Kje so bili mestni svetniki, ko se je pripravljal projekt preoblikovanja Muzejskega trga? Je kdo dvignil roko in rekel: “Počakajmo. Posvetujmo se. Prisluhnimo stroki, prebivalcem, urbanistom, ekologom?” Odgovora najverjetneje ne bomo dobili. Dobimo pa posledice. Vročino sredi poletja. Prazne trge. Umik narave iz mesta. In tišino. Drevo, ko pade, ne zakriči. A nekaj vseeno pove – če znamo poslušati. Trenutno vodstvo Kopra ne zna poslušati. Ne ljudi, ne narave. Namesto tega govori v sloganih, govori o napredku, o vizijah. A ta vizija ne vključuje dreves. Ne vključuje trajnosti. In kar je najhuje – ne vključuje ljudi, ki mesto živijo vsak dan.

Ko oblast beton zameša z napredkom
Težava ni le ena cipresa. Gre za vzorec. Težava je miselnost, ki naravo v mestu dojema kot motnjo. Kot oviro pri preurejanju. Kot nekaj, kar je nadležno – ne pa dragoceno. V predvolilnem času se vse pospeši. Tudi sekanje. Zakaj? Da se pokaže napredek, ki ga je mogoče hitro fotografirati in objaviti. Tlakovana površina je čista, pregledna, narejena. Je dokaz, da se nekaj dogaja. Drevo pa je počasi rastoče, tiho, neukrotljivo. Ni priročno. Zato mora stran. Toda razvoj, ki temelji na odstranjevanju življenja, ni razvoj. Je brisanje identitete. In to se v Kopru dogaja že predolgo.

To mejo je oblast prestopila. Zato moramo mejo zdaj postaviti mi. Mesto ni tu, da služi interesom kapitala, ampak da varuje življenje – ljudi, živali, rastline. Urbanizem, ki temelji na sekanju dreves, ni razvoj. Je izbris. Je pozaba. Potrebujemo novo razumevanje prostora. Takšno, ki vključuje participacijo, strokovni dialog, ekološko odgovornost in spoštovanje zgodovine prostora. Potrebujemo ljudi na mestnih funkcijah, ki ne gledajo na drevo kot na oviro, ampak kot na zaveznika. Kot na partnerja pri oblikovanju boljše prihodnosti.

Da, cipresa je padla. Vendar ni padla sama. Z njo je padel še en dokaz, da mesto izgublja svoj kompas. Da oblast ne zna več ločiti med betonom in življenjem. Da vrednote, ki so nekoč oblikovale Koper kot mesto ljudi, danes bledijo pred interesi posameznikov. Ko pade cipresa, se moramo vprašati: ali bomo dovolili, da pade še naslednja? Ali bomo tiho, ko bodo drevesa menjali za prostor, kjer se bo gradila nova betonska fasada? Ali bomo dopustili, da nam vzamejo edino senco, ki jo imamo, edino sapo zraka, ki je še ostala med zgradbami? Potrebujemo aktivno državljanstvo. Potrebujemo odpor. Ne nujno glasen. A odločen. V obliki podpisov, pozivov, prisotnosti. V obliki vprašanj, ki jih zastavimo predstavnikom oblasti: Zakaj? Kdo? Kako si drznete?

Mesto brez dreves ni napredno, ampak prazno
V drugih mestih po Evropi stara drevesa čuvajo kot svetišča. Z njih odstranjujejo asfalt, jim puščajo prostor, jih vključujejo v arhitekturne rešitve. V Kopru pa drevesa očitno nekoga motijo. Mestna oblast nima posluha za zeleno. Nima strategije za podnebno odpornost. In – kar je najhuje – nima spoštovanja do skupnosti, ki si tega mesta ne želi le opazovati, temveč ga tudi živeti. Z vsemi čuti. Z dihajočo naravo. Z zgodovinskim spominom, ki ga drevesa nosijo v svojih letnicah. Ko posekaš drevo, ne izgubiš samo rastline. Izgubiš prostor srečevanja. Zavetje. Naravni korektiv vročini. Pa tudi nekaj, česar se ne da takoj izmeriti – skupnostni občutek, da nekdo misli na dobrobit vseh.

Saj je samo ena cipresa, bodo rekli. Toda vsi vemo: nikoli ni samo ena. Je začetek verige. Je test odziva meščanov.. In če ta test oblast prestane brez upora javnosti, bo naslednja padla še prej. Potem še ena. In še ena. Dokler ne bomo živeli v mestu, ki ima vse značilnosti nakupovalnega središča – razen življenja. Tudi mesto potrebuje korenine. In dokler bomo dopuščali, da jih oblast brez dialoga reže, se bo koprski prostor praznil – tako fizično kot duhovno.

Ni dovolj, da se jezimo v zasebnosti. Potrebujemo skupnostni glas. Odločen, a dostojanstven. Tak, ki ne bo pozival k rušitvi oblasti, temveč k razmisleku, spremembi pristopa, spoštovanju prostora. In k vprašanjem: Kdo je dal soglasje za ta poseg? Kdo je bil vprašan? Je bil kje javni posvet? Je stroka sploh sodelovala? Mesto ne sme postati eksperiment investitorjev. Ostati mora skupni dom. In dokler bomo tiho, bomo sokrivi za vsak hladen kvadratni meter ploščadi, kjer bi lahko rasla senca.

Cipresa je padla. Mesto pa je izgubilo več kot vejo ali korenino. Izgubilo je del duše.

Boštjan Bugarič