»Tveganje je obvladljivo«
V prejšnji številki Megafona smo poročali o načrtu izgradnje obrata za proizvodnjo tekočega vodika, ki naj bi do leta 2026 zrasel v Žavljah pri Trstu. Gre za del čezmejnega projekta Severnojadranske vodikove doline, ki je usmerjen v izpolnjevanje evropske politike zmanjševanja odvisnosti od ruskih fosilnih energentov REPowerEU, njen cilj pa je povečanje proizvodnje, shranjevanja in uporabe vodika kot energenta, posebej na področjih transporta, industrije in drugih sorodnih sektorjev.
Okoljevarstvena organizacija Alpe Adria Green (AAG) je izrazila skrb, ker je načrtovani obrat za proizvodnjo vodika lociran v bližini več nevarnih obratov, med njimi deponije nafte, tovarne razstreliva in sežigalnice. Okoljevarstvenike skrbi, da bi v primeru nesreče prišlo do tako imenovanega domino efekta, kar bi lahko imelo katastrofalne posledice na celotnem območju Žavelj in okolice, tudi Slovenije. V AAG so menili tudi, da načrtovani obrat krši evropsko okoljsko direktivo Seveso.
Vprašanje, po katerih kriterijih je bila lokacija v Žavljah izbrana ter kolikšna je dejanska možnost nesreče v tovrstni industriji, smo zastavili podjetju Meta Group, ki je odgovorno za komuniciranje v zvezi s celotnim razvojno-inovacijskim projektom Severnojadranske vodikove doline. Odgovor od omenjene družbe smo prejeli 25. septembra 2023.
Meta Group piše v odgovoru, da omenjeni čezmejni projekt partnersko podpirajo Slovenija, Hrvaška in avtonomna dežela Furlanija – Julijska krajina, ki so skupaj pripravile predlog za razpis evropskega okvirnega raziskovalno-inovacijskega programa Obzorje Evropa. Ta je bil izbran kot eden od devetih, upravičenih do financiranja na evropski ravni. Koordinator projekta je Holding slovenske elektrarne. »V Sloveniji bo proizvedena večina vodika v okviru tega projekta, skupna letna proizvodnja pa naj bi znašala 5000 ton.«
V žaveljskem obratu naj bi po besedah Jurija Giacomellija iz Meta Group načrtovana proizvodnja dosegala 370 ton vodika letno (kar je približno sedem odstotkov celotne predvidene proizvodnje), obrat pa, da »ne bo proizvajal tekočega vodika, temveč obnovljivi uplinjeni vodik, proizveden s postopkom elektrolize z uporabo energije, pridobljene v posebni fotovoltaični elektrarni, ki se nahaja v bližini«.
Meta Group tudi sporoča, da so merila, ki so jih upoštevali pri izbiri lokacije, skladna z evropskimi in regionalnimi javnimi razpisi, na katere se nanaša projekt in ki so jih pregledali ter odobrili ustrezni organi. Med glavnimi merili, na katerih temelji izbor, je sanacija opuščenih industrijskih območij ali območij z okoljsko problematiko. »Poleg tega izbrana lokacija za obrat za proizvodnjo vodika omogoča industrijsko simbiozo, ponovno uporabo odpadne vode in izogibanje uporabi vode iz omrežja, kar ima očitne koristi za porabo tega dragocenega vira,« še dodajajo.
Kar se tiče očitka AAG, da projekt krši evropsko direktivo Seveso, pa iz Meta Group odgovarjajo, da morajo biti pri gradnji kateregakoli industrijskega obrata upoštevani vsi predpisi o varstvu okolja, javnem zdravju in varnosti. »Mednje spadajo tudi tako imenovani predpisi ’Seveso’, ki pa zaradi značilnosti in velikosti zadevnega obrata zanj ne veljajo.« Kar se varnosti tiče, bo žaveljski projekt, katerega nosilka je tržaška energetska družba AcegasApsAmga, predložen tudi pokrajinski gasilski službi v predhodno odobritev. Projekt je bil ocenjen, odobren in dogovorjen s strani dežele Furlanije – Julijske krajine ter s strani Občine Trst, pristaniške uprave in konzorcija COSELAG (Consorzio di Sviluppo Economico Locale dell’Area Giuliana) ob podpori združenja Confindustria Alto Adriatico, še sporočajo iz Meta Group.
Skrbi okoljevarstvenikov pa seveda nikakor niso odveč. Kot meni Blaž Likozar iz Kemijskega inštituta, mora pri pozicioniranju in umeščanju novih tehnologij vsak odigrati svojo vlogo: »Nevladne organizacije so zagotovo tukaj, da opozarjajo na morebitna tveganja pri umeščanju in na vsak način je te stvari treba jemati resno. Seveda pa, v kolikor je vsa, civilna in druga družba ustrezno vključena, se take stvari lahko naredijo z minimalnim tveganjem. Tveganje bo vedno obstajalo, ne da se ga izničiti. Tveganje pri vodiku je večje kot pri zemeljskem plinu, ampak načeloma je to tveganje obvladljivo. Je pa prav, da nevladne organizacije na take stvari opozarjajo in da se te stvari pri samem načrtovanju in kasneje tudi pri umeščanju seveda jemljejo resno. Pod črto bi rekel, da tveganje vedno bo obstajalo, ampak dandanes za umeščanje tovrstnih tehnologij načeloma lahko ta tveganja naslovimo, zaradi teh nevarnosti, ki jih vodik prinese s seboj, pa tovrstno umeščanje navadno traja dlje časa kot kakšni drugi projekti.«
Eva Brajković
