Recenzija: Ocean morje — poezija tišine in globine

Gledališče Koper je svojo jubilejno 25. sezono odprlo s predstavo Ocean morje, ki je nastala po romanu italijanskega pisatelja Alessandra Baricca. Premiera ni bila le logična izbira za obmorsko gledališče, temveč tudi umetniški izziv, kako v jezik gledališča preliti roman.

Bariccov Oceano mare (1993) pripoveduje o skupini ljudi, ki se zberejo v osamljenem obmorskem hotelu Locanda Almayer. Njihove usode se prepletajo skozi skrivnosti, hrepenenja in izgube. Pri tem pa jih povezuje morje, ki deluje kot simbol življenja, svobode in očiščenja ter ne nastopa le v vlogi narave, temveč kot lik, sopotnik in ogledalo človekove notranjosti.

Razpršeno, poetično snov so v gledališko predstavo prelili režiser Ivan Loboda, dramaturginja Helena Šukljan in igralka Anja Drnovšek, ki je pripravila prvo verzijo dramatizacije. Kot priznava Šukljan, dramatizacija »ni niti malo podobna romanu«, kar je bila zavestna odločitev. Roman je preveč razpršen in simboličen, da bi ga bilo mogoče neposredno prenesti na oder, ne da bi pri tem izgubili njegovo skrivnostnost.

Lobodova režija gledalcu dopušča, da diha s predstavo, da vstopi v njen počasni, fluidni ritem. Projekcije morja ustvarjajo občutek, kot da smo se znašli pod vodo ali tik pod površjem, meja med resničnostjo in sanjami se mehča. Luč, ki jo je poleg videa oblikoval Domen Lušin, daje predstavi intimno, skoraj meditativno vzdušje. Kostumi Tine Kolenik dopolnjujejo ton predstave: ženski liki so odeti v nežne, pastelne barve, moški v zemeljske. Zdi se, kot da bi oblačila odsevala naravo in z občutji svojih nosilcev.

Scenografija, ki jo je prav tako zasnoval Ivan Loboda, je preprosta, a učinkovita. Na odru sta se znašli dve beli steni, ki omejujeta dogajalni prostor. Ena od njiju ima na sredini okno, skozi katerega pronica svetloba. Oder zato ostane dovolj odprt, da lahko pridejo do izraza projekcije valov, ki ustvarijo občutek, da smo potopljeni v notranji svet likov.

Poseben vtis je pustil tudi zvok. Glasbena podlaga Saše Fajona in zvočni efekti predstavo nežno zazibajo. Kot bi poslušali morje, ki govori v jeziku spominov. Vmes se pojavijo trenutki popolne tišine, ko mora gledalec zbrano prisluhniti, da ne izgubi niti misli.

Devetčlanski igralski ansambel deluje uigrano. Igralci se po odru premikajo kot valovi: prihajajo, odhajajo, izginjajo in se znova vračajo, kot bi jih vodil nevidni morski tok. Premor med prizori so izpeljali domiselno in v duhu predstave. Na začetku odmora lik Ismaela Adelanteja, ki ga igra Luka Cimprič, gledalce povabi v foaje, kjer si lahko ogledajo razstavo slik slikarja, ki ga v predstavi upodablja Rok Matek. Njegov lik ustvarja z morsko vodo – in med pavzo so obiskovalce v foajeju zares pričakala bela platna. S tem je predstava subtilno zabrisalo mejo med odrom in resničnostjo.

Doživetje traja približno 150 minut in po odmoru v drugem delu nekoliko izgubi ritem. Po premoru se prizorišče spremeni v prizor večerje ob dolgi mizi, sestavljeni iz praktikablov, ob kateri so nameščeni stoli. Ozadje je postalo temnejše, umanjkala je videoprojekcija, snopi pritajenih luči pa so ustvarili močan svetlobni kontrast. Proti koncu se predstava nekoliko razvleče, besedilo postane precej abstraktno, zato mora gledalec ohraniti močno zbranost, da sledi pomenom in toku dialogov.

Ocean morje ni predstava za tiste, ki v gledališču iščejo spektakel ali hiter potek zgodbe. Je slow burn – počasna, premišljena meditacija o človeški povezanosti, izgubi, iskanju smisla in moči narave. Morje tukaj ni razglednica, temveč notranja pokrajina človeka. Za gledalca, ki je pripravljen upočasniti korak in se prepustiti valovanju podob in besed, predstava ponuja bogato vizualno, čustveno in duhovno izkušnjo. Gledališče Koper je s to premiero sezono začelo pogumno in z občutkom. Ocean morje je nežna, melanholična in obenem močna predstava. Val, ki ne udari, temveč počasi preplavi.

Ana Zupan