Recenzija festivala Kino Otok: Drugačen pogled na življenje

»Tako lepo je videti, kako Izola zaživi, ko se v mesto preseli Kino Otok,« je prejšnji teden zavzdihnila ena od domačink, ki živi v centru tega mesta. Obiskovalci mednarodnega filmskega festivala so nenazadnje malo drugačni turisti. Pogosto so v mestu že stari znanci, ali pa jih tam vsaj množično srečujejo, poleg gostiln pa številčno napolnijo tudi kulturne ustanove, ki takrat na široko odprejo svoja vrata.

Tudi letos so imeli organizatorji neverjetno srečo z vremenom, že vsaj drugo leto zapored se je meteorološko poletje začelo točno en vikend pred festivalom, kar je pošteno olajšalo bivanje okoli sto prostovoljcem, ki so cel teden preživeli v šotorih. Prehladno vreme pa bi morda pregnalo tudi številne gledalce projekcij na prostem, od brezplačnega Videa na plaži do Letnega kina Arrigoni, od katerega je bilo potrebno v četrtek zvečer ljudi kar odganjati, saj je bila projekcija dokumentarnega filma o pohodu Gabrieleja D’Annunzia na Rijeko – Fiume o morte! – povsem razprodana.

Morda je letošnja tema festivala, ki so ga želeli namerno narediti bolj sproščenega, počasnejšega, kot kontrast hitremu tempu življenja, kaj pripomogla k temu, da so se zdele projekcije še bolj obiskane, kot pretekla leta. V praksi je to pomenilo, da so se filmi na različnih lokacijah redkeje prekrivali in, da je bilo na dan moč videti kakšen film manj, hkrati pa je pomenilo tudi, da so bila sedišča kar dobro zasedena. 

Žal pa se zdi, da se ta številčnost morda ni najbolje prelila v večerno glasbeno dogajanje ob Svetilniku, kjer smo imeli vsak večer možnost prisluhniti dvema glasbenikoma, zasedbama ali DJ-jema. To je bil edini prostor, ki je letos izgledal malo bolj prazen kot v preteklih letih. Med glavnimi razlogi za to diskrepanco je morda tudi ta, da je na sporedu vse več DJ-jev in vse manj koncertov, kot smo jih lahko poslušali nekoč, ko so denimo travnik na eni od preteklih edicij s svojo glasbo v ples povsem zapeljali Jimi Barka Experience.

Druženje po projekcijah na festivalih pač pričara polovico atmosfere, saj se je šele takrat možno pogovoriti o videnem, spregovoriti o tem, kar še bo videno, ali po dolgem dnevu preprosto malo odmisliti vse skupaj in se zazibati v ritmih. A če že malo obžalujemo razlike glede na pretekle edicije, si marsikdo še kar ni mogel pomagati obujati spominov gledanja filmov na Manziolijevem trgu, ki je bil letos žal lokacija samo ene od zabavnih in absurdnih projekcij kanadsko-iranske produkcije Skupni jezik.

Pia Nikolič