Na božično viljo

Božično-novoletni prazniki so pred vrati. Danes, ko pomislimo na božič in novo leto, se zna zgoditi, da najprej pomislimo na mrzlično nakupovanje daril in dobro jedačo, zaradi katere bomo prenažrti in se nam bo rigalo še kar nekaj dni v januarju. Pomislimo tudi na čas, ki ga bomo verjetno preživeli v družinskem krogu in se nekje na toplem morda malce zazrli vase in poskusili razmisliti o prihodnosti. No, vsak zase najbolje ve in tako je tudi prav. V današnjem članku smo poskušali kolo časa prevrteti nazaj in se pozanimati, kako so praznike v slovenski Istri praznovali nekoč. 

O tem sem se pogovorila s 85-letno Mirando, ki zdaj živi blizu Kopra, je pa doma iz Hrastovelj, kjer je preživela svoje otroštvo. »Komaj smo čakali praznike, ker smo se takrat najedli. Drugače nismo jedli mesa, to je bilo samo za veliko noč in božič,« se spominja Miranda. Pred božičem je nekdo v vasi zaklal živino, ki so si jo po vasi razdelili, »tako da je, rečmo, prodal sosedom živino. Takrat ni bilo hladilnikov in ko je eden ubil eno govedo, je vprašal po celi vasi: kolko boš vzel ti, eno kilo, dva, tri … ker govedine se ni sušilo,« pove Miranda. Vsak je imel svojega prašiča, enega ali dva, kolikor je imel pač krme. 

Za praznike je moralo biti nekaj drugačnega, takrat so bile poleg mesa na mizi tudi slačiče (slaščice), na primer fanclji (miške) in kroštole. V petek zvečer pred božičem, na božično viljo, »se je jedlo samo belo – riba«, pravi Miranda. Nekateri so mogoče imeli za bakala, drugi niso. Pa še to, pri tistih, ki so imeli na božično viljo bakala na mizi, je bil ta dostikrat narejen iz zelo malo polenovke in veliko, veliko krompirja. »Bakalaja je bilo samo za duh,« se nasmeje Hrastovka. Na božično viljo je veljal strog post. »Mogoče nam je dala mama kšn fanclj, ki to ni meso, ma mesa nismo tikali. Za viljo mi nismo meli bakala, nismo zmeraj meli niti riža, smo nrdili ječmen kot rižoto. In to je blo in bianco (ječmen na belo), da ni blo mesa, in kruh. In na viljo, tudi če si bil lačen, nisi smel jest. Je blo tako, vera, da je pravilno, da je post, da se malo postiš in to za Kristusa, ki se je žrtvoval,« se spominja Miranda. Svoje običaje so zelo upoštevali in jih gojili. 

Naslednji dan, za božič, pa se je jedlo tudi prašiča. »Se je jedlo lepo, fino, ne. Takrat se je klalo prašiča in se ga nekje sušilo – sušili smo klobase, pršut … Prašiča je imela skoraj vsaka hiša, je mogu bit res kšn bogi k je bil sam, k je reku, ‘mi boš ti dal nekaj’, ampak ponavadi so ga imeli skoraj vsi. Ker kaj? Ko ti nekaj ostane, vržeš prašiču, nismo vrgli proč. Pomije smo temu rekli, ker prej ko pomiješ, si dal tam v eno skledo kar je ostalo in to je pole šlo prašičom. Prašiča smo skoraj vsi meli in to se je pole jedlo za božič. Al pa zajčke – mi smo meli zajčke na primer – smo nrdili vedno zajčke in njoke za praznik. To smo komaj čakali,« se nasmeje Miranda in doda: »ker je blo nekaj drugače, si to naredu samo za božič, to je bilo enkrat tolko.« 

Spominja se, da so delali tudi blečiće (mlince) z gosko. »To je kvadratna pašta, namesto da delaš fino pašto, je naša mama z uno kulco nrdila kuadre in temu smo rekli blečići. Zraven je bil fin šugo od zajčka ali pa od goske,« pravi Miranda. Novega leta niso praznovali oziroma niso silvestrovali. »Božič je bil glavni verski praznik, za novo leto si si samo vošču. Ampak božič je pa bil nekaj. In Miklavž, ooo, veš, kako smo čakali na Miklavža,« se smeje Miranda. Pove, da so 6. decembra morali biti otroci zelo pridni, ker so jim rekli, da Miklavž vse posluša gor na dimniku in da če bodo pridni, jim bo ponoči vrgel kaj skozi dimnik. Kot otroci so zato večer prej pod dimnik namestili lončke in naslednje jutro hiteli gledat, ali je res kaj vrgel. Ponoči so jim starši dali v lončke različne dobrote: jabolka, orehe, lešnike, suhe fige, rožiče, bočice (posušena semena od buče) in kokiče od marelic. »Poleti smo dali sušit koščice od marelic in do božiča so se posušile in smo jih tolkli s kamnom, ko orehe, ki nam niso zmeraj pustili vzet bta (kladiva). In pole smo jedli kokiče – sredico v koščici, ki je kot lešnik. Pa suho grozdje oziroma rozine, mi smo temu rekli opaša in smo to dajali v potice ali fanclje in tudi v pinco (sladek kruh). Ja, drugega ni blo doma, pomaranče so ble kasneje,« se spominja Miranda. 

Na vprašanje, kaj so še posebnega delali za praznike, je dobrosrčna Hrastovka odgovorila takole: »Ja, h maši smo mogli it, ne, to je bilo nujno. In 24. decembra zvečer smo otroci delali jaslice, da smo tisti dan zdržali, da smo lahko šli k polnočnici, ne. Mama je tisti večer pekla fanclje, mi otroci pa smo okrasili drevček in pod drevčkom postavili jaslice. Drevček smo okrasili z biškoti (v obliki zvezdic in lunic), majhnimi drobnimi jabolki in tudi s svečkami – une, ko za rojstni dan, ki dobiš, in je bil prou en podstavek, ki je svečka padla noter in si to lahko pripopal na drevček. Ni blo teh lampionov (lučk) in balc (okraskov), ni blo tega nič,« pove Miranda. Ko so krasili drevček, so peli božične pesmi: »Sveta noč, ta je bla ta glavna in Glej zvezdice božje migljajo lepo – te so ble glavne. Nismo se igrali iger, ma smo dosti peli in molili. Imeli smo vžgane sveče, ker ni blo niti še elektrike, takrat ko sm jaz bla otrok. Eni so meli petrolejke, eni sveče … pa smo s svečo molili in z njo smo se križali po rokah, to niti ne vem, zakaj, to bi ti stari znali povedat,« se hudomušno nasmeje Hrastovka Miranda.

Spominja se, da so bili v noči na božič vsi srečni, če je padal sneg. »Če je za božič bil sneg, je to bil najlepši praznik. Otroci smo uživali, ker smo šli eno uro daleč k polnočnici – iz Hrastovelj v Kubed, čuj, eno uro! In meni je mama kupla škarpone (gojzerje), da sem lahko potem v snegu hodila. Kšn je dobil kšno jaketco, ni blo tako ko danes. Jaz sem bila vsa srečna, ker pazi, danes škarpone ni neč, če ti kupi mati, ma takrat … Jaz sem bla tolko srečna! Sem rekla, ma js bom šla lepo v Kubed z mojimi škarponi, veš, kaj je blo to zame. To ne bom nikdar pozabla!« se spominja Miranda. Novoletni prazniki so se končali 6. januarja, ko so sveti trije kralji in takrat »se je končala fešta«, reče Miranda. 

Do danes se je veliko stvari spremenilo, nekatere so ostale enake, marsikaj pa je dobilo nekoliko drugačno preobleko. Ne glede na vse, naj bodo vaši prazniki lepi, mirni, topli in nasmejani!

Ana Lešnik