Medi(n)teran: Šavrinke

Dekletom in ženam iz najrevnejših krajev notranjosti slovenske in še bolj hrvaške Istre, ki so se ukvarjale s prodajo pridelkov in preprodajo drobnega blaga, se je reklo šavrinke. Star slovenski pregovor pravi, da so nekoč podpirale tri kantone (vogale) hiše.

Aktivne so bile cel dan, saj so odšle zjutraj najprej gospodinjit k premožnejšim družinam v Trst, od tam pa so domov prinesle perilo, ki so ga oprale, posušile, zlikale in ga nato naslednji dan bogatim strankam vrnile. Ponoči so doma pekle kruh, ki so ga z drugimi dobrotami prodajale čez italijansko mejo. Poleg cenjenega pekovskega izdelka, so na italijansko stran dostavljale tudi druge domače pridelke in proizvode, kot so na primer meso, mleko, jajca in sir. Z delom od jutra do večera so izboljšale življenje številnih družin.

Šavrinke so bile znane po svoji narodni noši. Zavite so bile v dolgo ruto in preprosto ter udobno dolgo obleko, ki jih ni ovirala pri delu. Obute so bile v doma sešite copate iz odpadnih krp. Revščina v vaseh slovenske Istre ni izginila kar čez noč, zato je bilo taka oblačila moč videti tudi kasneje, ko sta pešačenje in vožnja z »vaporetom« (parnikom) do Trsta že počasi odšla v pozabo.

Šavrinke so skrbele predvsem za družino, zato sebi niso privoščile prav veliko. Poleg tega so jim italijanski cariniki vsakodnevno skrbno pregledovali količino in vsebino skromnih košev ter cul, saj so bile kazni zaradi »švercanja« visoke. Zakoni so bili v dobi fašizma jasni, zato so morale imeti tudi posebna dovoljenja, brez katerih je bilo prodajanje izdelkov kaznivo. Največji in najenostavnejši zaslužek so imele pri prodaji jajc, zato se jim je včasih reklo tudi jajčarice. Poleg denarja so jih zamenjavale tudi za drobno blago, kot so bile igle, naprstniki, škarje in majhni noži. Dekleta so se po zgledu mam in non s prodajo začela ukvarjati že zelo zgodaj, a so v času šolanja obiske Trsta zreducirala na zaključke tedna. Moški so takrat redkeje zahajali na delo v Italijo, so pa nekateri vendarle odšli pomagati družinam pri fizičnih opravilih.

Naziv šavrinke so dnevnim migrantkam nadeli bogati Slovenci, ki so živeli v Trstu, in so nanje gledali precej vzvišeno in podcenjevalno. Na poti so namreč hodile po umazaniji, polni živalskih iztrebkov, ki so jim rekli šavre. Svojega narečja niso imele nikoli, so pa uporabljale mešanico narečij iz notranjosti Istre, v kateri so se prepletali italijanski, hrvaški in slovenski izrazi.

Zgodovinsko gledano so šavrinke obstajale od konca 19. stoletja pa do konca druge svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni se je ozemlje razdelilo na dve coni, šavrinke pa so spadale pod cono B, Jugoslavijo. Prehod med conama je bil otežen oziroma nemogoč, zato so se obrnile na jug k Reki in Puli. S tem se je povezava med Istro in Trstom malce porazgubila, dandanes pa se tja še odpravljajo nekatere gospe, ki priložnostno pomagajo starejšim osebam oziroma bogatim družinam pri hišnih opravilih. Časi so težki, zato je vsak zaslužek dobrodošel, nekatere pa vlečejo nazaj tudi spomini.

Andraž Velkavrh