Lokalne legende: Luka Mahne, skejter

Luka Mahne je 47-letni Izolan, ki sem ga spoznala med občasnimi druženji v koprskem skate parku. Vedno je bil zelo zgovoren in komunikativen, rad pa nam je pripovedoval tudi zanimive prigode ali mladim skejterjem dajal razne nasvete za izpeljavo trikov. Posledično je tudi intervju z njim nazadnje trajal skoraj tri ure. Anekdote, ob katerih sem se večkrat pošteno nasmejala, so se kar vrstile in bi se še nadaljevale, če se mi ne bi mudilo k naslednji novinarski obveznosti. 

»Sanjal sem trike«

Luka je še najbolj znan kot skejter, nekoč kot rolkar. S tem urbanim športom se je začel ukvarjati pri trinajstih letih, ko je nekega dne iz bloka v Livadah odnašal smeti. Na poti do zabojnikov, pred katerimi je bil majhen klanec, sta bila osemletna dečka, ki sta se sede spuščala z rolko. Luka se jima je želel pridružiti, a je k deski na štirih koleščkih pristopil bolj pogumno. »Če se lahko osemletnika po klancu spuščata sede, se lahko jaz, trinajstletnik, spustim stoje,« si je mislil. A med spustom je sredi klanca padel in z glavo udaril v asfalt, nakar se mu je ulila kri. Zbežal je domov, preden pa je prišel do vrat v tretjem nadstropju, se je že pomiril in posledice udarca zato niso bile travmatične. Pravzaprav se je zgodilo nasprotno. Mati ga je vprašala: »Zakaj si tako zadihan?« Odgovoril je le: »Mama, jaz hočem rolko.«

V tistih časih še ni bilo skate parkov, zato je trike na rolki vadil na okroglem igrišču v Livadah. Popularno prizorišče je bila tudi marmorna podlaga pred Lesnino v Kopru in mestne ulice. Trike so rolkarji nekoč študirali s pomočjo revij Transworld Skateboarding in Trasher, ki so jih prodajali v Trstu, v njih pa so bili predstavljeni triki v obliki šestnajstih slikic. »Zamižal sem in si predstavljal, kako se izvede trik. Zvečer včasih nisem mogel spati, ker sem sanjal trike,« je razlagal Mahne. To so bili časi, ko ljudje še niso razumeli tega športa in so mulce preganjali, češ »poberite se od koder ste prišli«. 

Rolkal je do leta 1996, nato pa za nekaj časa prenehal. »Ne vem, zakaj. Takrat sem začel intenzivno kolesariti tako imenovani downhill. V Strunjanu smo naredili skakalnice in pri doskoku sem si zdrobil petnico, zaradi česar so mi vgradili ploščico in sedem vijakov,« je povedal. Pri 32 letih pa je ponovno stopil na rolko, tokrat na skejt, ki mu ga je pred noge vrgel prijatelj, rekoč: »A nisi ti rolkal, Luka?« Nanjo je najprej stopil za hec. »A od takrat dalje nisem odnehal in zdaj skejtam vsaj pet dni na teden. Le zimski čas ali kakšna poškodba uničita to povprečje.«

Luka ima tudi svojo znamko desk za skejtanje Massacre Skateboards, ki jo je s še tremi prijatelji ustvaril z namenom podpore skejtarjem. Na Obali namreč živi več mladih perspektivnih talentov, med katerimi se je eden udeležil tudi lanskih mladinskih olimpijskih iger. »Trenutno podpiramo pet skejterjev, dva iz Izole, enega iz Kopra in še dva iz Trsta. Kolikor rolk zlomijo, toliko jih tudi dobijo,« je opisal.

52 minut do prve predstave

V mlajših letih se je Luka ukvarjal tudi z igralstvom, saj je obiskoval vaje gledališke skupine Steps pod vodstvom Zvonke Radojevič. »Kolega me je povabil na gledališke vaje, a jaz sem bil takrat panker. Mislil sem si, kaj bom jaz hodil v gledališče. Vseeno sem prišel na vaje. Prvič me je bilo malo sram, drugič pa sem že užival,« je komentiral. Za prvo predstavo, ki jo je odigral pred publiko, je izvedel slabo uro pred začetkom. »Nekega dne je po vaji, ki se je končala ob osmih, Zvonka naznanila, da ob devetih igramo predstavo v takratnem baru Krog v Izoli, ki je imel mini oder. Nihče od nas ni takoj dojel, kaj nam govori,« je razlagal. »Zvonka je pogledala na uro in rekla, da imamo še 52 minut, da določimo osnovne točke v predstavi. Tako smo naredili predstavo, kjer je en igralec nastopal v vlogi voditelja televizijske oddaje, ostali pa smo bili njegovi gostje,« se je spominjal Luka, ki si je takrat izbral vlogo pesnika, saj je na odru želel deklamirati lastno pesem. To je bil njegov prvi nastop pred občinstvom, ki ga je duhovno napolnil. »Po predstavi sem delal prevale po travi in asfaltu, tako sem bil ekstatičen!« 

Preizkusil se je tudi pred kamero, saj so igralce iz skupine Steps velikokrat poklicali k statiranju v filmih. Skoraj pa bi ga lahko gledali tudi v glavni vlogi filma V leru režiserja Janeza Burgerja, ki je v njemu videl velik potencial. Nazadnje je vlogo dobil Jan Cvitkovič, ki je pri filmu sodeloval tudi kot soscenarist.

V igralskih vodah je nehal delovati, ker je čutil ponarejenost nekaterih ljudi v skupini. To ni bilo več okolje zanj. »Jaz sem bil v gledališču z dušo, željo in voljo,« je pojasnil. 

Izgubljene pesmi

Lukovi vsestranskosti pa še ni konca, zaupal mi je namreč, da je igral akustično kitaro v rock bendu I Folpi, za katerega je napisal tudi eno pesem. Igrali so priredbe in avtorsko glasbo. »Pokojni Željko Jugovič – Žeži, ki je bil naš frontman, je na koncertih vedno povedal, da sem pesem Za dobro jutro napisal jaz. To mi je bilo všeč.« Tudi sicer je rad pisal pesmi, imel je cel kup listov verzov. »Neko dekle si jih je nato nekega dne sposodilo in jih izgubilo! Sploh si ne želim spomniti se njenega imena.«

Ulovi in spusti

Od nekdaj so mu bile všeč živali, še posebej ribe. Tako zelo, da ima doma, na mestu, kjer je prej stala televizija, akvarij. »Ko sem bil majhen, nisem šraufal motorjev, ampak sem lovil ribe. In kače! Še zdaj kakšno ulovim, nato pa jo spustim.« To sta kot otroka počela že s prijateljem. Štiri ure in pol sta se sprehajala po dolini Dragonje in se zabavala z lovljenjem kač, si vsako ogledala, nato pa jo izpustila. »Prijel sem že vse kače, razen modrasa,« se je še pohvalil. 

Ana Zupan