Prejeli smo: Odziv KS90 na prekinjeni skupni seji dveh odborov Državnega zbora
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije se ob današnji prekinjeni skupni seji dveh odborov Državnega zbora, na kateri bi se odpirala vprašanja sprememb zakonodaje o tujcih in njihovem zaposlovanju, odzivamo z resno zaskrbljenostjo nad smerjo predlaganih zakonodajnih rešitev. Predlagane spremembe Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev ter Zakona o tujcih je namreč treba obravnavati kot povezano celoto, saj na eni strani odpirajo možnosti za lažje zaposlovanje tujih delavcev, širjenje agencijskega dela in morebitno rahljanje sankcij za delodajalce, na drugi strani pa posegajo v vprašanja njihovega prebivanja, socialne varnosti in vključevanja v slovensko družbo. Pristojni so nam dolžni pred nadaljevanjem zakonodajnega postopka odgovoriti na vprašanje, kakšen položaj želimo nameniti ljudem, ki jih slovensko gospodarstvo potrebuje. Ali jih vabimo kot ljudi, ki bodo tukaj delali, živeli, ustvarjali družine in postali del naše družbe, ali jih želimo obravnavati zgolj kot začasno delovno silo, ki jo potrebujemo samo toliko časa, dokler ustvarja dobiček? V KS 90 poudarjamo, da zaposlovanja tujcev ni mogoče ločiti od njihovega življenjskega položaja. Delavec ni samo številka v evidenci zaposlenih, ni zgolj dovoljenje za delo in ni samo par rok, ki ga delodajalec potrebuje za izpolnitev naročila. Je človek, ki potrebuje dostojno plačilo, varno delovno okolje, ustrezno nastanitev, možnost učenja jezika, dostop do pravnega varstva in razumne pogoje za družinsko življenje. Prav zato nas skrbi usmeritev zakonodajnih sprememb, ki bi tujega delavca vse bolj obravnavale predvsem skozi njegovo ekonomsko uporabnost, medtem ko bi njegovo vključevanje in dolgoročna življenjska varnost ostajala v ozadju. Morebitno zaostrovanje pogojev prebivanja ali dodatne omejitve pri urejanju njegovega življenjskega položaja lahko povečajo odvisnost posameznika od zaposlitve in delodajalca, kar je posebej problematično takrat, ko izguba zaposlitve ne pomeni zgolj izgube dohodka, temveč lahko ogrozi tudi nadaljnje prebivanje in življenjsko varnost njegove družine. Človek, ki zaradi strahu pred izgubo zaposlitve in pravice do prebivanja molči ob kršitvah svojih pravic, nima zagotovljenega učinkovitega delovnopravnega varstva, četudi mu zakon te pravice formalno priznava. Ne moremo tujega delavca sprejeti z odprtimi rokami, ko potrebujemo njegovo delo, nato pa mu obrniti hrbta, ko potrebuje zaščito, varnost in dostojno življenje. Takšno tveganje je treba presojati skupaj s predlaganimi spremembami ZZSDT, zlasti glede širjenja možnosti agencijskega zaposlovanja tujcev in morebitnega rahljanja sankcij za delodajalce, ki so kršili zakonodajo. V KS 90 razumemo potrebe gospodarstva po zaposlovanju tujih delavcev in ne nasprotujemo odpravljanju nepotrebnih administrativnih ovir, vendar jasno razlikujemo med poenostavitvijo postopkov za poštene delodajalce in zmanjševanjem odgovornosti tistih, ki so delovnopravno zakonodajo že kršili. Posebej opozarjamo na pomen 42. člena ZZSDT, ki za določene pravnomočno ugotovljene kršitve predvideva časovno omejeno prepoved zaposlovanja tujcev, saj takšna prepoved ni zgolj administrativna ovira, temveč pomembna varovalka pred ponavljanjem kršitev. Sankcije morajo biti sorazmerne in razlikovati med nenamernimi formalnimi napakami ter resnimi ali ponavljajočimi se kršitvami, vendar njihovo morebitno rahljanje ne sme zmanjšati odvračilnega učinka zakonodaje. Če bomo na eni strani povečevali odvisnost tujega delavca od njegove zaposlitve, na drugi pa zmanjševali posledice za delodajalce, ki kršijo njegove pravice, bomo ustvarili nevarno neravnovesje moči. Sankcija, ki kršitelja ne odvrača od ponovitve kršitve, lahko postane zgolj strošek poslovanja, in ko se kršenje pravic ekonomsko izplača, zakon izgublja svojo zaščitno funkcijo. Še posebej skrb vzbujajoče je, da takšne zakonodajne razprave potekajo v času, ko se Inšpektorat Republike Slovenije za delo sooča z velikim obsegom nalog in omejenimi kadrovskimi zmogljivostmi. Po podatkih za leto 2025 je bilo v 11.247 inšpekcijskih pregledih ugotovljenih kar 18.215 kršitev zakonodaje in izdanih 8.015 ukrepov, ob koncu leta pa je imel inšpektorat 108 inšpektorjev, od tega 62 za nadzor delovnih razmerij in 39 za področje varnosti in zdravja pri delu, medtem ko je bilo v Sloveniji 248.160 potencialnih poslovnih subjektov nadzora. Če število potencialnih subjektov primerjamo s številom inšpektorjev za delovna razmerja, dobimo več kot 4.000 potencialnih subjektov na posameznega inšpektorja, kar nazorno kaže razsežnost nalog nadzornega organa, čeprav ne pomeni dejanske razdelitve njegovega dela. Država, ki nima dovolj ljudi za učinkovit nadzor spoštovanja zakonov, mora biti toliko previdnejša pri vsaki spremembi, ki bi lahko zmanjšala odgovornost njihovih kršiteljev. Pri tem naša kritika ni namenjena inšpektorjem, temveč odgovornim za zagotavljanje pogojev njihovega dela, saj od zaposlenih v nadzornih organih ne moremo pričakovati nemogočega. Država ne more na široko odpirati vrat novim oblikam zaposlovanja, hkrati pa puščati nadzornega sistema kadrovsko podhranjenega. To je podobno, kot če bi povečevali promet na cesti, zmanjševali število nadzornikov in razmišljali o milejših posledicah za nevarne kršitve. Posebej opozarjamo na položaj tujih delavcev v podizvajalskih verigah in pri agencijskem delu, kjer se odgovornost za plače, delovni čas, varnost in zdravje pri delu lahko izgublja med različnimi pogodbenimi subjekti. Vsako širjenje takšnih oblik zaposlovanja mora zato spremljati jasna ureditev odgovornosti delodajalca in uporabnika, učinkovita sledljivost dejanskega opravljanja dela ter okrepljen nadzor. Delavec ne sme postati paket, ki si ga podjetja posredujejo med seboj, medtem ko nihče ne prevzame celotne odgovornosti za njegove pravice. Pri tem ne smemo prezreti posebne ranljivosti tujih delavcev, ki zaradi nezadostnega poznavanja slovenskega jezika, omejenih informacij o pravicah, odvisnosti od zaposlitve in negotovosti glede nadaljnjega prebivanja pogosto težje opozarjajo na nepravilnosti. Zato ponovno poudarjamo našo zahtevo po najmanj 80 urah brezplačnega učenja slovenskega jezika v prvih šestih mesecih zaposlitve, pri čemer mora izobraževanje potekati v plačanem delovnem času in na stroške delodajalca. Znanje jezika ni zgolj vprašanje kulturnega vključevanja, temveč tudi varnosti pri delu, razumevanja pogodbenih obveznosti in učinkovitega uveljavljanja pravic. Delavec mora razumeti navodila za varno delo, svojo pogodbo, plačilno listo in svoje pravice, saj brez tega njegova odvisnost od delodajalca postaja še večja. Ob tem opozarjamo tudi na širše družbene posledice politike, ki bi tujega delavca obravnavala predvsem skozi njegovo ekonomsko uporabnost. Slovenija potrebuje zaposlene, vendar potrebuje tudi urejeno stanovanjsko politiko, dostopne javne storitve, učinkovite postopke vključevanja in okolje, v katerem bodo ljudje lahko dostojno živeli. Če želimo, da se tuji delavci naučijo jezika, spoštujejo pravila in se vključijo v skupnost, jim moramo za to omogočiti dejanske pogoje. Ne moremo od človeka pričakovati, da bo postal del naše družbe, če mu hkrati sporočamo, da nas zanima predvsem njegovo delo, ne pa tudi njegovo življenje. Še manj pa lahko dovolimo, da se tuji delavci zaradi svoje ranljivosti uporabljajo kot sredstvo za pritisk na plače in delovne pogoje vseh zaposlenih. Socialni damping nima potnega lista, temveč nastane takrat, ko nekdo izkoristi odvisnost in stisko človeka, da bi znižal ceno dela in povečal svoj dobiček. V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije zato od Vlade Republike Slovenije in pristojnih odborov Državnega zbora pričakujemo, da bodo pred nadaljevanjem obravnave predlagane spremembe obeh zakonov presodili povezano in celovito ter jasno odgovorili na opozorila o njihovih posledicah za delavske pravice, pravno varnost tujcev, družinsko življenje in učinkovitost preprečevanja zlorab. Zahtevamo jasno utemeljitev morebitnih sprememb sankcij za kršitelje, učinkovito ureditev odgovornosti pri agencijskem delu, konkretno kadrovsko in strokovno okrepitev inšpekcijskega nadzora ter ukrepe, ki bodo tujim delavcem omogočali varno in dostojno vključevanje v slovensko družbo. Pri tem mora imeti socialni dialog osrednjo vlogo, saj ne gre zgolj za administrativno urejanje migracij, temveč za vprašanje prihodnosti slovenskega trga dela in socialne države. Hkrati mora Slovenija pomanjkanje delovne sile reševati tudi z izboljševanjem pogojev za ljudi, ki so že zaposleni, z višjimi osnovnimi plačami, varnejšimi zaposlitvami, ustrezno organizacijo dela in več vlaganji v znanje ter produktivnost. Gospodarstvo, ki mu primanjkuje delavcev, mora najprej odgovoriti, kaj je pripravljeno storiti za ljudi, ki že delajo, ne pa zgolj zahtevati, da država olajša prihod novih. Zaposlovanje tujih delavcev ne sme postati nadomestilo za razvoj kakovostnih delovnih mest in dostojnih pogojev dela. Naše sporočilo je zato jasno: podpiramo zakonito zaposlovanje tujcev, razumne administrativne poenostavitve in učinkovite postopke, vendar ne na račun delavskih pravic, zmanjševanja odgovornosti delodajalcev ali socialne varnosti ljudi. Tuji delavci ne smejo biti potrošni material slovenskega gospodarstva, dobrodošli samo takrat, ko jih potrebujemo za delo, in nezaželeni takrat, ko potrebujejo pravno varnost, dostojno življenje ali zaščito pred izkoriščanjem. Če država odpira vrata tujim delavcem, mora zagotoviti, da za temi vrati ne bodo ostali sami pred kršitelji svojih pravic. Če želi odgovorno migracijsko politiko, mora razumeti, da človek ne prinese s seboj samo delovne sposobnosti, temveč tudi svoje življenje, družinske vezi, potrebe in dostojanstvo. In če želi ohraniti zaupanje v pravno državo, mora zagotoviti, da bodo pravila veljala za vse, ne glede na državljanstvo delavca ali ekonomsko moč delodajalca.
Zato ob današnji prekinitvi seje obeh odborov Državnega zbora jasno sporočamo: prekinete lahko sejo, ne morete pa prekiniti odgovornosti do ljudi, ki bodo živeli s posledicami vaših odločitev. Ne morete zahtevati tujih delavcev brez njihovih pravic, njihovega dela brez odgovornosti in njihovega prispevka k družbi brez priznanja njihovega človeškega dostojanstva. Delavske pravice brez učinkovitega nadzora so obljube brez jamstva, sankcije brez odvračilnega učinka pa za kršitelje zgolj cena poslovanja.”
