Izgorelost v Kopru

V Kopru se je v petek odvil že 3. Festival duševnega zdravja, ki pod geslom Skupaj za boljše počutje združuje številne dejavnosti za ozaveščanje, izobraževanje in podporo na področju duševnega zdravja. Festival je ponudil pester nabor brezplačnih aktivnosti na stojnicah, v interaktivnih kotičkih, z živo knjižnico, predavanji in delavnicami. Dogodek si prizadeva razbijati tabuje in spodbujati odprt pogovor o duševnem zdravju kot ključnem delu našega splošnega počutja. Med govorkami letošnjega festivala je bila tudi Maja Smrdu, specialistka klinične psihologije in vodja Centra duševnega zdravja za odrasle, ki je predavala o izgorelosti – vedno pogostejši težavi sodobne družbe.

Izgorelost opisuje kot proces, ki se pogosto začne s stresom, konča pa lahko v depresiji, anksioznih motnjah ali telesnih boleznih. Medtem ko stres še lahko spremljata občutek nadzora in predstava o ciljih, pri izgorelosti nastopita čustvena in telesna izčrpanost, praznina, upočasnjenost in kronična utrujenost. Takrat ne gre več le za »utrujenost«, temveč za izgubo notranjih zalog energije, zaradi česar počitek sam po sebi ne pomaga več. Med zgodnje znake, ki jih ljudje pogosto spregledajo, sodijo jutranja izčrpanost, motnje spanja, težave s koncentracijo, razdražljivost ter občutek, da ne naredimo dovolj – kljub temu da se trudimo še bolj.

Sodobna delovna okolja izgorelost pogosto spodbujajo ne le zaradi količine dela, temveč predvsem zaradi kulture perfekcionizma, stalne dosegljivosti oziroma prezentitma in pomanjkanja podpore. Vrednote kot so učinkovitost, produktivnost in individualizem vse bolj izpodrivajo temeljne človeške potrebe po povezanosti, sprejetosti in ravnovesju. »Družba posameznika pogosto ocenjuje po rezultatih in ne po tem, kako se počuti. V takem okolju izgorelost ni izjema, temveč postaja norma,« opozarja Smrdu.

Prvi korak, ko začutimo izgorevanje, je upočasnitev. »Ustavite se. Ne prevzemajte več, začnite govoriti ‘ne’. Vprašajte se – ali bo kdo umrl, če tega ne naredim danes?« svetuje. Podpora bližnjih, razdelitev opravil in obuditev občutka skupnosti so ključnega pomena.

Okrevanje po izgorelosti pa je pogosto dolgotrajno in večplastno – vključuje spremembo življenjskega sloga, razmislek o svojih vzorcih, odnosih in vrednotah. »Telo in psiha sta potrebovala leta, da sta se izčrpala – zato okrevanje ne more trajati zgolj nekaj tednov,« poudarja govornica. Zdrav spanec, prehrana, gibanje, postavljanje mej ter iskanje novih življenjskih prioritet so ključni elementi okrevanja.

Ana Zupan