Gob pred leti bistveno več
Gobarji komaj čakajo jesenski čas, še posebej september in oktober, ko je pregovorno v gozdovih največ gob, ki se jih sicer nabira tudi spomladi in občasno poleti, a jih je takrat bistveno manj. V zadnjih letih veliko prebiramo o slabih gobarskih sezonah, zlasti zaradi nepredvidljivih vremenskih razmer in sprememb.
Gobe potrebujejo za rast veliko dežja, ki ga je v lanskem sušnem obdobju primanjkovalo. Prav zato so lansko letino gobarji označili za eno slabših. Poleg vremena pa na gobe vpliva tudi luna, saj že stari rek pravi: »Kadar luna raste, gobe padajo, kadar luna pada, gobe rastejo.« Zaupal nam ga je William Šepac, ki se z gobarstvom ljubiteljsko ukvarja že celo življenje. V šali nam je dejal, da ga je teta peljala v gozd še preden je znal hoditi, tam pa je preživel ogromno časa, zato je zdaj tudi lovec. Sam se spominja obdobja, ko je bilo gob zares veliko, dandanes pa jih najdemo samo še na tistih krajih, ki so znani vsem, ki bi radi z njimi napolnili košaro. »Letos je bilo zadovoljivo, ni pa bilo gob pretirano veliko, kot je bilo pred tremi, štirimi leti, ko si jih lahko pobral v vsakem kotičku gozda,« nam je zaupal sogovornik, ki obožuje predvsem jurčke. Rad jih pripravi z gamberi, na žaru, z rižoto, s testeninami ter tudi surove na carpacciu.
V slovenski Istri najdemo gobe povsod, od priobalnega pasu do zaledja. Poznati je potrebno tudi drevesa, pod katerimi se nahajajo. V obalno-kraški regiji jih praviloma najdemo pod hrasti ter gabri, drugod po Sloveniji pa tudi pod smrekami ter bukvami. Primorski gobarji so z naborom gob zadovoljni, saj pri njih rastejo vse vrste, ki jih je moč najti tudi drugod po Sloveniji.
Najbolj razširjeni so jurčki in jesenski gobani, najdemo pa tudi štorovke, travniški kukmak, dežnikarice, golobice ter karželj, ki spada v rod mušnic, a za razliko od poznane rdeče mušnice ni strupen. Pri nas je tudi zaščiten, zato se ga ne sme nabirati, a se marsikdo tega ne drži. Zaradi podobnosti s strupeno mušnico ga veliko ljudi tudi zamenja zanjo, še posebej kadar je še v »jajčku«. Od strupenih gob se lahko najde še vražji rubinovec, ki ga ljudje poznajo pod imenom vražji goban. Gre za zaščiteno gobo, ki je znana po odbijajoči obarvanosti, vonju in okusu, zato je primerov z zastrupitvijo zares malo.
Po slovenski zakonodaji lahko posameznik naenkrat nabere do dva kilograma gob. Dovoljeno pa je nabrati gobo, ki je težja od dveh kilogramov. Nabira se jih tako, da se jih odreže pri rastišču (betu, peclju podobnemu delu gobe, ki ima na vrhu klobuk) tako, da podzemni del ostane nedotaknjen. Grobo jo očistimo že na samem rastišču, nato pa jo shranimo v trdno košaro ali zaboj, ki ima reže, skozi katere lahko padajo trosi. Tako omogočimo razmnoževanje gliv naprej po gozdu.
Pred odhodom v gozd je dobro v roke prijeti vsaj kakšno knjigo in se podučiti o vrstah gob ter o njihovi užitnosti, zaščitenosti in značilnostih. S pomočjo spletnih aplikacij lahko danes gobo tudi fotografiramo in o njej nemudoma prejmemo podatke, a nekateri gobarji opozarjajo, da niso vse aplikacije povsem zanesljive.
V Sloveniji imamo tudi nekaj gobarsko-mikoloških društev, v katerih gobarji skrbijo za predajanje znanja na mlajše generacije, z raznoraznimi predstavitvami in ekskurzijami. V Slovenski Istri se denimo nahaja v Kopru. Vsi, ki se z nabiranjem gob ukvarjajo, si v prihodnje želijo več dežja, da bo tudi gob več. A ga po napovedih sodeč vsaj v prihodnjih desetih dneh najverjetneje ne bodo dočakali.
Andraž Velkavrh
