Na FDF o korporativnih krilaticah in izgorelosti

Priročnik, ki ga je CIA izdala leta 1944, so zavezniki delili med somišljenike, da bi oslabili nasprotnika, a hkrati poglavje, ki se nanaša na sabotiranje dela in produktivnosti, deluje zelo sodobno, saj priporoča razvlečene govore, številčne in dolge sestanke, spodbujanje papirologije in ustanavljanje novih teles.

Film ob tem postreže s podatki, da je v povprečju le okoli 20 odstotkov vseh pisarniških delavcev zavzetih za delo, vodje so redko kvalificirani za to pozicijo in samim delavcem delo redko koristi. Mnogi, vključno z vodji, ne vedo, kaj se od njih pričakuje.

Angleški ekonomist in filozof John Maynard Keynes je leta 1930 napovedal, da si bodo v prihodnosti ljudje privoščili več prostega časa, saj bodo njihove materialne potrebe zadovoljene in tehnologija bolj razvita, delovni teden pa bo skrajšan na 15 ur. Skoraj 100 let kasneje polemike vzbuja že razprava o 32-urnem delovnem tednu.

Hkrati se film posveti vprašanju plač in zevajoči vrzeli med rastjo plač delavcev in direktorjev. Od leta 1978 so se plače slednjih povečale za več kot 1300 odstotkov, medtem ko se je zaslužek delavcev dvignil za manj kot 20 odstotkov.

Film ponazori, kako ogromen del korporativnega diskurza sestavljajo votle besede in fraze, kar lahko vodi v občutek nesmiselnosti in obupa, hkrati pa poganja kapitalistični sistem. Procesi reorganizacije, o katerih pogosto slišimo v gospodarstvu, v več kot polovici primerov ne spremenijo ničesar.

Ameriški antropolog David Graeber v filmu pove, da so zvonci v šolah in selitev iz učilnice v učilnico nekdaj otroke pripravljali na delo v tovarnah, danes pa na življenje brez smisla. Zdi se, da je vzgoja ustvarjena za to, da uniči otrokovo naravno radovednost, doda.

Produktivnost narašča, a dohodki delavcev ostajajo bolj ali manj enaki, medtem ko že vse od 70. let prejšnjega stoletja niso obravnavani kot ljudje ampak kot človeški kapital, prikaže film, ki v ospredje postavi tudi pogosto posledico vsega tega. Izgorelost je postala vsakdanja beseda, ki je primerna za opis simptomov vsakega drugega delavca, vzrok so tudi globoko ukoreninjene ideje o odgovornosti ali krivdi posameznika ter stremljenje k popolnosti, da se dokaže lastna vrednost.

Režiser filma, na Finskem živeči Britanec John Webster, je zamisel za dokumentarec črpal iz obdobja, ko je njegova žena delala za Nokio, “od zlatih časov do Microsoftovega prevzema”. V enem od intervjujev je povedal: “Iz prve roke sem pričeval posledicam slabega vodenja. Opazoval sem, kako se je ta čudovita, predana, visoko usposobljena ekipa preprosto porazgubila … zatem pa se je vsa zadeva okoli Nokie izkazala kot tragedija za Finsko.”

Po četrtkovi projekciji filma je sledil pogovor z Jano Javornik, predavateljico in raziskovalko na univerzah v Leedsu, Stockholmu in Utrechtu ter na slovenskem Inštitutu za novejšo zgodovino, ki preučuje javne politike in delovna razmerja, organizacijo dela ter neenakosti. Javornik je opozorila na spregledanost neplačanega dela, ki sploh ni cenjeno, hkrati pa izpostavila koncepta sramu in kulturne pogojenosti v odnosu do dokazovanja in doseganja, ki igrata pomembno vlogo v vztrajanju v težkih ali celo grozljivih razmerah.

Slovenci in nam bližnji narodi smo “socializirani tako v protestantki etiki kot v katoliški krivdi”, pravi Javornik. V obdobju postsocializma se je okrepil antisocialističen in antifeminističen sentiment, kar je v Slovenijo prišlo, tako kot marsikateri drugi trend, z zamudo, šele v zadnjih letih. Cinizem prostega trga, ki sledi logiki, naj država da, ko trg rabi, drugače pa naj ga pusti pri miru, je prav tako v Slovenijo prispel kasneje, zato smo zdaj manj odporni na trenutne probleme na trgu dela, meni Javornik.

Sindikati bi se morali začeti ukvarjati z vprašanjem, koga nagovarjajo, saj pogosto niso privlačni za mlajše generacije, je opozorila strokovnjakinja ter se dotaknila tudi dela od doma in pozivov k vračanju v pisarne ter opozoril o drsenju v osamljenost in šibkejši pripadnosti podjetju. “A ob pogledu na povprečno pisarno vidimo, kako osamljeni smo tam,” je povedala. Za delodajalca se ne smemo žrtvovati, čeprav sodobni trendi to od nas pričakujejo, in krilatice o sodelavcih in šefih, ki sestavljajo veliko družino, so nesmiselne, saj to nismo, je zatrdila.