Jakuta Alikavazovic na Fabuli z romanom Veliki Nikoli več

V okviru Festivala literature sveta Fabula so v sredo zvečer v Cankarjevem domu gostili eno najizvirnejših sodobnih francoskih pisateljic bosansko-črnogorskih korenin Jakuto Alikavazovic. V romanu Veliki Nikoli več približa zapleten odnos med materjo in hčerko, ki je lahko poln tišine in skrivnosti, ter izrazi nujo po razvoju umetniškega daru.

Veliki Nikoli več, ki je avtofikcijski, je mogoče brati kot portret močne in skrivnostne ženske, kot razmislek o dediščini izseljenstva ali kot literarno raziskovanje tega, kako se spomin ne prenaša le z besedami, temveč tudi z molkom, so zapisali pri Fabuli. Gradi ga kot dialog med bližino in oddaljenostjo ter med hčerino potrebo po razumevanju in materino vztrajno izmuzljivostjo. Kot je pojasnila avtorica, pripovedovalka zgodbe kmalu ugotovi, da o svoji mami ne ve veliko.

Alikavazovic je v pogovoru, ki ga je moderirala pisateljica in literarna zgodovinarka Katarina Marinčič, uvodoma spregovorila o kompleksnem odnosu med materjo in hčerko. Ta je poseben tudi zaradi zrcaljenja, ki ga v odnosu med hčerko in očetom ni, pa tudi pričakovanja ter iskanje podobnosti so drugačna. Opozorila je na zapleteno življenjsko pot hčera, ki je vezana na uresničevanje želja svojih mater, pa tudi pričakovanj družbe, da ta hčerka enkrat sama postane mama. Vsa pričakovanja drugih je treba pustiti ob strani, je poudarila, namišljena ljubezen in podobnost med njima pa lahko obe oslepi tega, kdo oseba na drugi strani v resnici je.

Pripoved o tem, kar se prenaša skozi tišino, zamolke in družinsko neizrečeno, se dotika tudi kolektivne zgodovine izseljenstva z območja nekdanje Jugoslavije, obenem pa pozornost namenja umetniškemu daru, ki ga je mati v romanu opustila. Kot je menila Alikavazovic, ima posameznik z določenim darom odgovornost do samega daru. “Če z njim ne narediš ničesar, preprosto oveni in izgine. Ko si pisatelj ali pesnik, je tvoja odgovornost do pesmi, do romana, ne pa do sveta ali določenih posameznikov.”

V enem od intervjujev je večkrat nagrajena pisateljica dejala, da literatura prehiteva realnost, saj, kot je pojasnila, umetnost ne posnema življenja, ampak je življenje tisto, ki posnema umetnost. “Umetniška dela, kot je roman, morate videti kot nekakšne načrte za možno prihodnost, kot laboratorije za drugačen način gledanja na svet. Prinašajo človeške izkušnje, ki so zunaj običajnega življenjskega obsega.”

Leta 1979 v Parizu rojena pisateljica in prevajalka Jakuta Alikavazovic je potomka priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, ki sta v Francijo prišla na začetku 70. let minulega stoletja. Njena osebna izkušnja izseljenstva je zaznamovala večino njenih del. Za prvi roman Corps volatils, ki je izšel leta 2007, je prejela Goncourtovo nagrado za literarni prvenec. Veliki Nikoli več, ki ga je v slovenščino prevedla Špela Žakelj, še nima angleškega prevoda.